Iran, 1. del: Zgodbe ljudi

Dostavljalec blaga. Grand Bazaar, Teheran.

Vse se je zgodilo tako hitro. Letalska karta, viza, strokovni izpit, let tja, let nazaj, začetek službe. Po Iranu sem potoval le teden dni, a sem se v tem času popolnoma udomačil v njihovem okolju. Ko bi imel več časa, bi gotovo ostal vsaj še kakšen mesec.

Časa za organizacijo potovanja praktično nisem imel, pozanimal sem se le glede najpomembnejših stvari: denar (tam ga ne moreš dvigniti), viza, primerna obleka (za fante dolge hlače ne glede na vročino). Vse ostalo - prevozi, nočitve, destinacije, znamenitosti - sem ugotavljal in reševal sproti. Vem, da ima Iran zares bogato zgodovino, a bolj kot le-ta sta mi zanimiva sedanja kultura in življenje ljudi.

Perzijci so - kot sem že velikokrat slišal - zagotovo najbolj gostoljubni ljudje na svetu. Zares veliko časa sem si vzel za pogovore z njimi, četudi jih velika večina ne govori angleško, jaz pa nisem znal niti besedice Farsi (perzijsko). Vseeno je bilo zabavno. Vedno in povsod si vabljen na kozarec črnega čaja, včasih dobiš še zastonj hrano in vabilo domov na večerjo. 

Prvi dan v Kashanu sem med praznovanjem ashure spoznal mlado 13-letno dekle Natašo (zanimivo, da so ji muslimanski starši dali rusko ime), ki je bila ena redkih sogovorcev z dobrim znanjem angleščine. Povedala mi je vse o prazniku mučenika Imama Husseina, o katerem so mi v naslednjih dneh goreče razlagali še mnogi drugi, zatem pa sem se v parku posedel z njeno družino in dobil še en brezplačen obrok dobre hrane.

Zastonj kosilo v sklopu enega glavnih šiitskih praznikov, ashure. Kashan.

Kashan.

Preventivni zdravniški pregledi na ulici. Baba Afzal, Kashan.

Nekje v Kashanu.

Baba Afzal, Kashan.

V začetku sem si predstavljal, da bom portretiral značilne bradate muslimanske starce, a so me začeli zanimati predvsem mladi in njihov pogled na politiko, vero, gospodarstvo. Mlajša generacija hoče biti bolj odprta in svobodna v svojih izbirah. Srečal sem nepričakovano veliko ateistov, predvsem med populacijo, ki veliko posluje s tujci (prodajalci, vodiči, osebje v hostlih). Ne podpirajo verskega režima (beri: vrhovnega voditelja Ali-ja Khamenei-ja), ki jim nalaga cel kup prepovedi in po njihovem mnenju tudi slabo vodi ekonomijo. 

V mavzoleju pesnika Hafisa sem se zadržal kar tri ure, kjer sem med drugim debatiral s fantom na spodnji sliki, ki je imel precej pripomb na svojo državo. Ni bilo tudi malo takšnih, ki si želijo potovati v tujino, a si česa takega ne morejo privoščiti.

Aramgah-e Hafez (Hafisov mavzolej), Širaz.

Aramgah-e Hafez (Hafisov mavzolej), Širaz.

Azadi, Širaz.

Bazaar, Širaz.
  
Bazaar, Širaz.

Bazaar, Širaz.
Vakil Bazaar, Širaz.

Neka čudna stvar, ki se mi redno dogaja, je ta, da ne fotografiram ljudi, s katerimi se veliko družim. V hostlih sem namreč spoznal kar nekaj zanimivih popotnikov, npr. Poljaka, ki je v ta del sveta prikolesaril ter Japonca, ki že tri leta kroži po svetu. Mogoče se preveč osredotočam na "domorodce", a tudi tu kdaj pozabim pritisniti na sprožilec - v Isfahanu me je na kosilo povabila ena zabavna policijska ekipa, a se mi je nekoliko mudilo naprej.

Priznati moram, da sem bil rahlo presenečen nad čistočo v mestih. Komunala za razliko od nekaterih drugih držav tukaj očitno kar dobro deluje. Kot boste videli na slikah, je lahko kakšen vidik življenja precej podoben našemu: igranje v parkih, zabubljenost v telefon in slušalke, stil oblačenja (vsaj pri moških).

Grand Bazaar, Teheran.

Park-e Shahr, Teheran.

Park-e Shahr, Teheran.

Park-e Shahr, Teheran.

Park-e Shahr, Teheran.

Park-e Shahr, Teheran.

Motorni taksi, Panzdah-e Khordad, Teheran.

Mowlavi, Teheran.

Roza mošeja (Masjed-e Nasir-al-Molk), Širaz.

Kaveh Boulevard, Isfahan.

Trg Naqsh-e Jahan, imenovan tudi Imamov trg, je glavna znamenitost Isfahana. A bolj kot le-ta sam po sebi se mi je dopadlo tamkajšnje dogajanje: ob večerih v toplih mesecih se tu zbirajo družine in prijatelji ter skupaj preživaljajo čas na prostem. Super je bilo že samo sprehajati se med njimi, se pogovarjati, kriliti z rokami, jesti koruzo, odklanjati kajenje vodne pipe in opazovati otroke, kako čofotajo po vodi.

Trg Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Trg Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Trg Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Trg Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Trg Naqsh-e Jahan, Isfahan.
  
Trg Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Bazar na trgu Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Bazar na trgu Naqsh-e Jahan, Isfahan.

Bazar-e Bozorg, Isfahan.

Varnostnik v mošejski kuhinji. Masjed-e Jameh, Isfahan.

Počitek pred mostom Si-o-Seh Pol v Isfahanu.

Isfahan je po besedah domačinov eno od treh najlepših mest v Iranu (poleg Širaza in Tabriza). Med drugim je znan po lepih mostovih, katerih struga pa je zdaj že nekaj let suha. Si-o-Seh Pol naj bi veljal za najbolj romantičnega. In prav zares je! Tam sem srečal Farzaneh, ki se je hotela poročiti z mano. Kdo ve, mogoče se pa še kdaj vrnem tja ponjo? 😉

Peščeni vihar. Si-o-Seh Pol, Isfahan.

Pol-e Khaju, Isfahan.

Pol-e Khaju, Isfahan.

Pol-e Khaju, Isfahan.

Farzaneh (z mojim klobukom) ter njena sestra. Si-o-Seh Pol, Isfahan.

Si-o-Seh Pol, Isfahan.

Komentarji

Priljubljene objave