Postni zapisi, 4. del

Bazilika Božjega groba, Jeruzalem. December 2019.

Cvetna nedelja

Ker se začenja veliki teden, bom naredil nekolikšen vsebinski in zgodovinski preskok. Rad bi se vrnil v četrto stoletje, v kratek Egerijin opis poteka bogoslužja na cvetno nedeljo [1]:

Vsa množica ljudi se zgodaj zjutraj zbere v veliki cerkvi, ki se imenuje Martirij. Ker se bojijo, da ne bi prispeli do petelinjega petja, pridejo že prej, sedijo tam in pojejo himne ali antifone, vmes pa molijo. Ob prvem petelinjem petju pride škof, odprejo vsa vrata in ljudje lahko vstopijo. Najprej odpojejo tri psalme in prinesejo kadilnice, da se cela cerkev napolni s prijetnim vonjem. Takrat škof vzame evangelij in prebere odlomek o Gospodovem vstajenju. Ljudje toliko jokajo, da bi solze omehčale še najtrše srce ob misli na vse tisto, kar je Gospod prestal za nas. Sledi odslovitev in množica ob petju himn spremi škofa k Anastasis. Nato vsak pohiti domov jest, da bi lahko bili vsi pred sedmo uro* pripravljeni v Eleoni, cerkvi na Oljski gori. Ko se zberejo, zopet pojejo in berejo berila, primerna dnevu in kraju. Ob deveti uri* gredo na bližnji Imbomon, kraj, od koder je šel Gospod v nebesa. Sledijo petje, berila in molitve. Ob enajsti uri* se prebere odlomek o Gospodovem slovesnem prihodu v Jeruzalem, takoj zatem škof z vsem ljudstvom vred vstane in gredo od tam naprej peš na vrh Oljske gore. Pojejo in vmes odgovarjajo Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Vse otroke, ki so še premajhni za hojo, nosijo starši na ramenih. Vsi v rokah držijo veje, eni palmove, drugi oljčne. Z vrha gore vse do mesta in od tam skozi celo mesto do Anastasis gredo vsi peš, tudi če so starejše gospe ali gospodje. Gredo zelo počasi, da se ljudstvo ne bi utrudilo, in tako pridejo v Anastasis šele pozno zvečer. Ko prispejo, sledijo – čeprav je že pozno – večernice, ponovno zmolijo molitev pri Križu, nato pa se ljudstvo odslovi.

Veliki prazniki so se torej v času, ko je krščanstvo v Rimskem cesarstvu postalo dovoljeno, praznovali zares z zanosom. Ljudstvo je praznovalo cel dan, prehodili so pot iz mesta na hrib (najkrajša pot meri 2 kilometra) in nazaj, vmes pa prepevali in molili. Kaj takega bi bilo (še posebej) dandanes zares imenitno doživeti!

Sodobni zemljevid Jeruzalema z rdeče označenimi lokacijami svetih krajev v pozni antiki.

Opis cerkva

Anastasis in Martirij

Geografsko območje Kristusovega križanja in pokopa, na katerem danes stoji Bazilika Božjega groba, ima dolgo zgodovino. Po neuspešni Bar Kohbovi vstaji (132-136) je cesar Hadrijan tu postavil Venerin tempelj, ki ga je Konstantin kasneje podrl ter podprl izkopavanja in izgradnjo cerkve. Tako je nastal kompleks iz treh delov, posvečen leta 335: 

1. ANASTASIS. Nad votlino Kristusovega groba, kjer danes stoji edikula, je bila takrat Rotunda vstajenja oz. Anástatis (kar v grščini pomeni vstajenje). Ko so porušili Venerin tempelj, so skale, ki so obkrožale votlino, odkopali, ter okoli nje najprej v obliki kroga postavili stebrišče ter ga okrasili z zlatom, srebrom in dragimi kamni. Nekoliko kasneje so postavili rotundo, ki je obdajala sam grob, s kupolo premera 35 metrov.

2. MARTIRIJ. Velika cerkev ali Martirij, kar v se grščini pomensko nanaša na kraj pričevanja, je bila velika bazilika, povezana z Anástasis z velikim atrijem. Njena notranjost je navduševala z umetelnostjo kamna, kasetiranim stropom, pozlato, dvojno serijo vzdolžnih stebrišč v paru ipd. Velika je bila 40x60 metrov.

3. ATRIJ. Obe zgradbi je povezoval prostoren atrij, v kotu katerega je bila skala z repliko križa. To je bil vrh Golgote, na kateri je bil Kristus križan. Kraj so navadno poimenovali kar Križ.

Do začetka 7. stoletja je bilo vse mirno, zatem pa je sledilo pol tisočletja rušenj in obnovitev zaradi potresa, požarov ter vdorov Perzijcev in muslimanov. Bazilika je današnjo obliko dobila v 12. stoletju, ko so jo ponovno postavili križarji, a ima tudi v stoletjih po tem zelo zanimivo zgodovino.

Eleona in Imbomon

Eleona, kar v grščini pomeni oljčni nasad, je bila velika bazilika na Oljski gori. V njej so potekala bogoslužja predvsem v velikem tednu ter na binkošti. Danes tu stoji cerkev Pater Noster. Blizu, na vrhu Oljske gore, se je nahajal tudi kraj, s katerega se je Gospod povzpel v nebo, t.i. Imbomon. Danes tu stoji Kapela vnebohoda.

Za lažjo vizualizacijo sprememb svetišča skozi stoletja priporočam obisk te spletne strani.

Se nadaljuje ...

Viri

1. Egerija, Potopis, 30.-31. poglavje
*sedma ura – tj. okrog 13:00; deveta ura – tj. okrog 15:00; enajsta ura – tj. okrog 17:00

Vrt Getsemani.

Cerkev očenaša, ki stoji na kraju nekdanje Eleone. 

Del bazilike, ki je nad skalo Golgote (vidne pod steklom), pripada Grški pravoslavni Cerkvi. Da del je bil v pozni antiki v atriju.

Edikula (spodaj) pod kupolo Rotunde. Tu je nekoč bil Anastasis. Arihtekturno je to najbolj podoben del svetišča poznoantičnemu predhodniku. 

Kristusov grob znotraj Edikule.