Postni zapisi, 2. poglavje

In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: "Utihni! Molči!" In veter se je polegel in nastala je velika tišina. Njim pa je rekel: "Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?" (Mr 4,39-41)

Dvoje različnih, a komplementarnih drevesnih krošenj. Giverny, Francija.

Ves svet leži v zlu [1]

Zlo je dejavna moč, ki z vzvodom laži odteguje človeka iz odnosa in vseedinosti. Deluje v obratni smeri Kristusove molitve pri zadnji večerji – da bi bili vsi eno (Jn 17,21a). V svetu vlada medsebojno podpirajoči se krog zla, ki se izdaja za dobro. [2b] Redkokdo se hvali s tem, da je hudoben. Večina nas bodisi zares verjame, da delamo dobro bodisi se skriva, pretvarja in zavaja druge, da dela dobro. In v tem imenu "dobrega, svobode in skrbi za človeka" [2b] izvajamo vse možne oblike zla. Zavedeni od laži živimo v temi. Eno zlo izziva drugega in tako se vzdržuje krog trpljenja. [1] Sebičnost, morda najjasnejši kazatelj bolezni greha, od nas zahteva, da se za vsako ceno čim dlje in čim čvrsteje držimo za vejico, ki jo razumemo kot življenje. Kajti izkustvo nam kaže, da se naš boj konča s smrtjo in trohnobo – takšno je drevo življenja v razpadli naravi: njegova korenina je greh, njegova rast je bolezen, njegova plod smrt. [1] Toda zlo ne bi imelo nobene zmage, nobene oblasti v svetu, če bi se odkrito kazalo kot zlo. Zmagoslavje dobrega se začne prav z razkrinkanjem zla kot zla. [2b]

Življenje

Ubogo, površinsko in dolgočasno dojemanje sveta, ki je vzniknilo pred vsega dvema stoletjema in pol ... je postopoma oropalo človeka neizmerno globljega in bogatejšega razumevanja sveta. Treba je vedeti, da živimo v tiraniji primitivnih ideologij in svetovnih nazorov, ki so enkrat za vselej odločeni, da se je svetu, življenju in vsemu ostalemu mogoče in nujno približati zgolj z razpredelnico s poštevanko in da lahko ta razpredelnica odgovori na vsa vprašanja brez izjeme. [2a] Schmemann tu jasno izrazi, da svet ni samo fizikalna tvorba. Verovanje v ideologijo ateizma ali materializma nas osiromaši za eno celo dimenzijo življenja. Toda v razvitem svetu smrti, zaslepljenem od laži, postaja sramotno govoriti o veri v Boga in celo oteženo bojevati se za golo telesno življenje. Tolika je slepota ljudi, da se s slepoto celo ponašajo! [3] Ne razumejo, da sta duša in telo celota in kadar zatajiš en del, zatajiš oba. Tako tudi religije (tudi nekatere krščanske herezije), ki smatrajo materijo za zlo, ne razumejo, da duša ne more večno prebivati v motrenju, duša živi v faktični dejanskosti. [1] 

Razodetje

Človek pravzaprav živi pristno prav zaradi razodetij. Zaradi razodetja lepote, razodetja ljubezni, razodetja narave, razodetja dobrega ... To vedno in povsod gradi resnični smisel in vsebino življenja. [2a]

Prejšnji zapis sem zaključil z omembo razodetja. Gre za temeljni pojem krščanstva. Bog se je postopno razodeval skozi zgodovino – vse do zgodovinskega trenutka, ko se je božji sin utelesil v osebi Jezusa Kristusa. Zakaj je to pomembno? Kot pravi Solovjov, ideja, ki se ne uteleša v živih osebnih močeh, je le svetla prikazen. [1] Ne verujemo torej v neko abstraktno idejo. Kristus je Bog, ki se nam je razodel preko telesa. V sebi združuje božjo in človeško naravo in že s svojim bitjem kaže na globlji smisel in razsežnost življenja. Smisel namreč ni naša poljubna potreba ali subjektivni ideal, temveč se nam razkriva. [1] S Kristusom je prišlo razodetje, da osnovno načelo vesolja in vsega življenja ni le fizična zakonitost in logična nujnost, ampak predvsem ljubezen. [4] Ljubezen troedinega Boga, ki si želi vseedinosti. 

Kristus je luč, ki je prišla na svet in razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1). Razodeva resnico in razkrinkava laži, ki vladajo svetu. Njegova beseda – tako kot na jezeru, ko prežene vihar – osvetljuje temo, v kateri živimo, in kaže pot naprej, na drugo stran. Toda ostaja dejstvo, da svet sovraži tiste, ki želijo razkriti (naša) hudobna dela. Potrebno se je odločiti, kako želimo živeti. Kristus nas vabi, naj hodimo za njim, naj vanj zaupamo in nas sprašuje: Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?

Se nadaljuje ...

Viri:

1. Vladimir Solovjov, Duhovne osnove življenja, O krščanstvu
2. Alexander Schmemann, Verujem ..., a) II. O razodetju; b) III. Veroizpoved
3. Avrelij Avguštin, Izpovedi, Tretja knjiga
4. Tomaš Špidlik, Cerkveni očetje, 3. Bog Oče