Mangart

Sončni vzhod z Mangarta. Na levi strani je naša druga najvišja gora, Škrlatica.

Skala, zvezde in tišina. Z Lukatom sva se v zavetju noči odpravila na goro. Pripeta na jeklenico sva se vzpenjala po italijanski strani v brezvetrju, brez razgleda, le z mislijo na naslednji oprijem. Noč je bila najina zaveznica, ki nama je v prepadnih stenah odtujevala pogled v globino. Nekaj najlepšega je plezati v spokojnosti teme, le z zvezdami nad sabo in skalo pod nogami.

V soboto popoldne sva se odpravila z Belopeških jezer proti Mangartskem sedlu, loveča sončni zahod. Že sprehod pod rumenim listjem jesenskih krošenj je bil krasen, pogled na zaton sonca za Višem pa še krasnejši. Po nočitvi v bivaku Nogara sva jo že ob 4:30 ubrala proti ferati Via Italiana. Na vrh Mangarta sva prilezla kake pol ure pred sončnim vzhodom, počakala nanj, se malo tresla zaradi mraza, pozajtrkovala in naredila načrt za spust: aha, lahko greva do bivaka Alberto Busettini, od tam pa ena ferata vodi navzdol. Super, načrt sprejet, signala za internet pa ni bilo, da bi preverila stanje poti. Ko sva po treh urah prečenja po grebenu prišla do bivaka, sva seveda naletela na znak, da je Via della Vita neprehodna. Sprememba plana: greva dol v Loško Koritnico in potem na štop do izhodišča? Seveda, zakaj pa ne. Do Loga pod Mangartom se je pot nepričakovano vlekla tri ure, a na srečo sva takoj dobila štop do Rablja in od tam do Bele peči. Luka je vmes cel čas razmišljal, da bi skočila še v Bovec po sir. Pa sva šla in za nazaj čez Vršič zaokrožila proti domu. 

Jesen v hribih je res čudovita.

Kaj je lepšega kot sprehod skozi jesenski gozd?

Pogled nazaj na Belopeški jezeri.

Bivak Nogara na 1850 m, kjer sva prespala.

Ožarjene Ponce.

Mangartsko sedlo.

Precej ljudi je občudovalo krasen jesenski sončni zahod.

Ugašanje dneva nad sedlom.

Mangart.

Uživanje v miru in razgledu.

Viš (zadaj na sredini) in Montaž (desno od njega, tik za njim).

V bivaku je devet udobnih ležišč in nekaj odej.

Nočni vzpon po ferati Via Italiana.

Obrisi najvišjih vrhov Julijcev: Škrlatica (levo), Triglav (v sredini), Jalovec (desno spredaj).

Na vrhu!

Sonce je pokukalo ravno med našima najvišjima gorama.

Mangart je z 2679 metri tretji najvišji vrh Slovenije (če ne štejemo Malega Triglava).

Mangartsko dolino z Belopeškimi jezeri je zalila megla.

Viš in Montaž (zadnji dve gori v vrsti).

Jalovec, 2645 m.

Po pol ure čakanja na vzhod naju je sonce končno malo ogrelo.

Bivak Alberto Busettini.

Podrta pot in najini načrti.

Pogled izpod bivaka proti dolini Loške Koritnice in Logu pod Mangartom (komaj viden na koncu doline).

Oh, te prelepe jesenske barve!

Pod Mangartom v dolini Loške Koritnice. Foto: Luka Košir.

Prihod v Log pod Mangartom.

Luka se je na koncu osvežil v Rabeljskem jezeru.

Alpinist in sirar Bernard Cuder z Ekološke kmetije Cuder v Bovcu.

Najboljši ovčji sir.

Pogled s sirarne proti Bovcu. Levo nad njim se vzpenja značilna podoba Svinjaka.