Postni zapisi, 1. poglavje

La Grand Chartreuse (Velika Kartuzija), Francija. Foto: Maja Lovšin.

Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje. (Mt 3,17b)

Ravno ko sem razmišljal, da bi tekom postnega časa pripravil nekaj blogopisov, je izšla epizoda Uvajanje v misterij na podkastu Pneuma in sem tako dobil še kakšno iztočnico. Tako kot Roberta tudi mene zanima, kako posredovati vero naprej. Sam sem bil deležen klasičnega verouka in mislim, da sem bil po birmi edini iz moje generacije, ki je še kolikor toliko redno hodil k maši. Tudi katoliška gimnazija mi ni ponudila koraka naprej ali – bolje rečeno – globlje. Tako sem sam, z vzponi in padci, odkrival in okušal vero. Verjamem, da večino ljudi najbolj nagovori osebna izkušnja, mene pa sta v zadnjih letih h krščanstvu najbolj pritegnila zgodovina in teologija. Že od nekdaj pa sem čutil hrepenenje po Božji navzočnosti, le da o tem nisem govoril. A nekako sem dojemal, da vse v svetu pričuje o neki skrivnostni prisotnosti. [1]

Spoznavanje

Zdi se mi dobro, da je pristop k posredovanju vere čimbolj naraven, vsakdanji in prvotno znotraj družine. In da, tako kot pravi Robert, morda ne začnemo z desetimi zapovedmi (oz. z desetimi prepovedmi, kot smo jih razumeli otroci). Že Avguštin je zapisal, da svobodna vedoželjnost učenje bolj pospešuje kot pa sila in strah. [2] S čim torej začeti?

Najprej bi s rad vrnil daleč v zgodovino, v četrto stoletje v Jeruzalem. [3, 4] Čeprav so časi drugačni in ne moremo teh pristopov neposredno prenesti v današnji čas, se lahko vseeno marsikaj naučimo o pristopih k podajanju vere. Krst je od vedno bil in ostaja temeljni zakrament iniciacije. Priprava na krst je bila za katehumene* in tiste, ki so že bili vpisani med pripravnike za krst, najbolj intenzivna ravno v postnem času. Vključevala je vsakodnevni obred odpovedi hudemu duhu in tri ure škofovega poučevanja v Martiriju**. Med temi krstnimi katehezami je bilo največ poudarka na veroizpovedi. Poleg pripravnikov so jim lahko prisluhnili tudi že krščeni kristjani, tako moški kot ženske, sužnji in svobodni, poročeni in neporočeni. Priprava je v resnici zaobsegala tri dimenzije: asketsko, liturgično in katehetsko. Za oklenitev novega, evangeljskega življenja so bili pomembni tudi postenje, bdenje, molitev, branje Pisem in dajanje miloščine (podobno trdi tudi Solovjov, ko pravi, da so molitev, miloščina in post naša dolžnost in osnova krščanskega življenja [5]). Krst, birma in evharistija so jim bili nato podeljeni med velikonočno vigilijo.

Med velikonočno osmino so nato za novokrščene sledile t.i. mistagoške kateheze. Gre za uvajanje v temeljne krščanske skrivnosti ali zakramente, ki so jih kandidati osebno že izkusili med velikonočnim bogoslužjem.

Ustavimo se pri dveh pojmih – veroizpoved in mistagogija. Verozipoved poskuša osvetliti skrivnost Svete Trojice in v osrednjem, najobsežnejšem delu govori o osebi Jezusa Kristusa. Mistagogija pa je beseda, ki v grščini pomeni "voditi skozi skrivnost." Mistagoška kateheza ima namen uvajati v Kristusovo skrivnost tako, da prehaja od vidnega k nevidnemu, od znamenja k temu, na kar znamenje kaže, od "zakramentov" k "skrivnostim". [6] Morda je tu smotrno poudariti, da nas zakramenti ne uvajajo v poseben klub ali skrivno družbo, ampak da z njimi postanemo udeleženi v življenju Jezusa Kristusa. [7]

Zdi se, da so nekoč k uvajanju v krščanstvo pristopili resno. Danes redkokdo ve, kaj zares krst je in v kakšne skrivnosti nas uvaja. Glavno, da se otroku zapiše ime, kajne?

Skrivnost

Če sem iskren, še sam ne vem točno, o čem pišem. Raziskujem in povezujem, nikakor pa nisem kak učenjak ali teolog. Vem pa, da me je pritegnila Božja skrivnost kakor mistika, ki v veri okuša, kako ga troedini Bog priteguje v svoje življenje in kroženje ljubezni [8] in želim, tako kot Avguštin, slediti tihemu Božjemu glasu, četudi večinoma neuspešno:

Govôri tako, da bom slišal. Glej, ušesa mojega srca so pred tabo, Gospod. Odpri jih in govôri moji duši: Jaz sem tvoja rešitev. Tekel bom za tvojim glasom in prijel se te bom. [2]

In slutim, kar v svojih verzih piše sveti Simeon:

Vsem je namreč nedojemljivo, svetu nezaobjemljivo,
nadvse vredno hrepenenja, bolj kot ves svet
tudi vredno želje – koliko Bog presega
vidne reči, ki jih je ustvaril.
Z ljubeznijo do Njega sem zato ranjen,
kolikor Ga ne vidim, se mi pamet raztaplja
in stokam, ko žgejo plameni moj um in srce.
Sprehajam se in sem v ognju, ko tu in tam iščem
in nikjer ne najdem Njega, ki je zaljubljen v mojo dušo;
pogosto se oziram, da bi Njega uzrl, po katerem hrepenim.

In vse skupaj je težko razložljivo.

Tako pridemo do temeljnega pojma naše vere, do pojma razodetja. [1] Razodetja, ki ga potrdi glas Očeta: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.

Se nadaljuje ...

Viri:

1. Alexander Schmemann, Verujem ..., II. O razodetju
2. Avrelij Avgušin, Izpovedi, Prva knjiga
3. Egerija, Potopis, iz spremne besede
4. Ciril Jeruzalemski, Krstne in mistagoške kateheze, iz spremne besede
5. Vladimir Solovjov, Duhovne osnove življenja, O postu
6. Katekizem katoliške Cerkve, 1075
7. Evan Ponton, Mystagogy: Living in the Mystery
8. p. Janez Hollenstein, iz: Na notranji poti k Bogu, Antologija kartuzijanskih piscev
9. Simeon Novi Teolog, Hvalnice hrepenenj po Bogu, Hvalnica 16
*Katehumeni: tisti, ki so se že podali na pot spreobrnjenja, niso pa se še dokončno odločili za krst. Določenih stvari še niso smeli slišati ali se jih udeleževati.
**Nekdanja Vélika cerkev; danes je tu Bazilika Božjega groba.