Struška
Krasni razgledi ob spustu s Struške. Levo spredaj Golica, v ozadju pa že avstrijske Alpe. Včasih preveč romantiziram. Pišem, kakor da je vse nekaj posebnega. Kakor da gre za izkušnjo, namenjeno le peščici ljudem. Toda turno smučanje je med Slovenci dokaj pogost, v bistvu čisto navaden pojav. Morda je bil ta dan poseben zame, ker sem šel prvič. Spomnim se, kako smo šli prvič pozimi na Špik: jutranji mir, sneg, led, sončni vzhod ... Toda lepota stvarstva je vedno lepa, vedno posebna, čeprav je vsakdanja. In ta lepota, tako opažam, je v čisto preprostih prepletih danosti: v prepletu ogrevanih avtomobilskih sedežev in ostrega mraza ob obuvanju pancerjev; ukrivljenih zasneženih vej in šumečega potočka pod njimi; senčne stezice in osončenih drevesnih vrhov; v prepletu dveh zaljubljenih duš; svetlobe in senc pod neštetimi drevesi; belih širjav in modrega neba; turnih začetnikov in izkušenih smučarjev; golih gora in gozdnih nižin; v prepletu sonca višin in megle dolin. Vsi ti kontrasti so ples
