Turčija, 4. del

april 07, 2023

Turčija, 4. del

Hranjenje golobov je pogosto prizor v Carigradu.

ISTANBUL

Preberi še: Kapadokija / Izmir / Efez

Najina zadnja postaja je bil Carigrad. Zgodovina tega mesta je izredno zanimiva, še posebej iz časa Vzhodnega Rimskega oz. Bizantinskega cesarstva. Če še koga zanima srednjeveška preteklost tega dela sveta, priporočam v branje knjigo Byzantium avtorice Judith Herrin. Najbolj izstopajoča cesarska imena so Konstanin I. (prestavil prestolnico cesarstva v Konstantinopel – Novi Rim; izdal Milanski edikt za svobodo krščanstva v cesarstvu), Teodozij I. (bitka pri Frigidu, tj. Hublju pri Ajdovščini; uničenje vseh poganskih templjev v Aleksandriji; katolištvo postane državna vera), Teodozij II. (sklical tretji ekumenski koncil v Efezu), Justinijan I. (ponovna širitev cesarstva; izgradnja Hagie Sofije; zbirka celotnega rimskega prava v Justinijanov zakonik), Irena (sklicala drugi nicejski koncil za končanje ikonoklazma), Bazilij II. (v vzdevkom Ubijalec Bolgarov), Aleksej I. Komnen (prva križarska vojna; ojačanje cesarstva) in Mihael VIII. Paleolog (ponovno osvojil prestolnico od Latincev/Benečanov, ki so v četrti križarski vojni raje kot Jeruzalem zavzeli Konstantinopel). Leta 1453 je cesarstvo po več kot 1100 letih vzponov in padcev dokončno padlo pod Turki. Bizanc je imel eno glavnih vlog pri utrjevanju in razvoju krščanstva. Tako je iz tega področja izhajalo mnogo svetih mož, tudi Ciril in Metod, med najpomembnejšimi pa so bili t.i. trije veliki hierarhi vzhodnega krščanstva: Bazilij Véliki, Gregor Nazianški in Janez Zlatousti (Krizostom). Prva dva sta živela in delovala v Kapadokiji, Krizostom pa je bil ob koncu 4. stoletja nadškof v Konstantinoplu. Znan je po svojih pridigah, vplivu na liturgijo ter po obsodbi zlorabe oblasti s strani cerkvenih in političnih voditeljev.

Danes, na veliki petek, bi lahko opisoval trpljenje in križanje, a bom pogledal že čez – onkraj opisa teh dogodkov k njihovem pomenu. Križ simbolizira srečanje vertikale (Boga) in horizontale (človeka), je žarišče njune povezanosti. Po smrti in vstajenju se za človeštvo začne novo obdobje, začnejo se dogajati tektonski premiki. Ob smrti na Golgoti se pretrga zavesa v templju. (Od) takrat nam je omogočen vpogled v sicer skrito Najsvetejše – Bog odstrne pogled nase (1). Smrt je premagana, začne pa se tudi liturgija, ki je "spominjanje", anamneza Božjih dejanj. V njej se Jezus rodi, živi, umira, vstane od mrtvih, skupaj z njim pa tudi to, kar je storil v zgodovini svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Branje, himne, molitve in prošnje v cerkvi so odmev naših duš, so glas celotnega človeštva; te molitve so čudovito lepe, so dihanje Svetega Duha (2). Liturgija nekako povezuje zgodovino odrešenja, tako časovno, krajevno kot odnosno, povezuje nas in nebesa. Plima in oseka nebeške liturgije kar naprej naplavljata svet k njegovemu izviru in pri tem se izliva poslednji kenotični* val reke žive vode: Sveti Duh (3). Izvir je Oče, ki je poslal svojega Sina, da je najprej oznanjeval, nato se daroval in poslal Svetga Duha. Skrivna harmonija med oznanjenjem in križem je v Sinovi kenozi: tam se kenoza začenja kot nežna kal, tu se končuje kot težek klas (3). Ta poved iz Corbonove knjige je vredna, da se ob njej vsak zase še nekaj časa zadrži.

Kaj pa grob, ali res ostaja prazen? Človeški grob je njegovo borno življenje, četudi je moralno ali kulturno (3). V grobu smo, kadar ne sprejemamo ljubezni. Samo v sprejemajočem srcu ogenj postane svetloba. Svojo ljubezen nam more Bog podariti samo tedaj, če se utelesi v nas (3). Zato je tako pomembna povezanost bogoslužja in vsakdanjega življenja:

Silna moč reke življenja v človeški naravi Vstalega je studenec liturgije. Tu so izpolnjene vse Očetove obljube. Od tod se izliva troedino občestvo v naš svet in preplavlja naš čas s svojo polnostjo. Odrešenjski načrt je od zdaj postal liturgija. Gledano s te višine je vprašanje med cerkvenim slavjem in krščanskim življenjem drugotno. Prvotno je, da se oboje nanaša na velikonočni dogodek, ki se v globini polasti vsakega drugega dogodka (3).

Bistveno je torej, da se tako bogoslužje kot vsakdanje življenje v globini napajata iz velikonočnega dogodka. Obrnimo se k dvema poklicanostma človeka: sveti red** in sveti zakon. Kaj je njuno bistvo? Sveti red in sveti zakon in prevzameta osebo, da bi jo odprla za najbolj božansko delo, ki je podeljeno človeku: to, da posreduje življenje svojega Boga samega ... Življenje dajemo samo, če dajemo svoje življenje kakor Gospod, vendar bo ta dar toliko rodovitnejši, kolikor bomo sami preoblikovani vanj, ki ga dajemo (3). Iz tega lahko napišemo dolgo razpravo, a danes sem poizkušal zgolj povezati križ, vstajenje in liturgijo ter njen vpliv na vsakdanje življenje, ki vključuje zakonski odnos, in kako se vse to vrača nazaj k izviru. Verjamem, da je ta zapis precej težak in zgoščen, zato bom zaključil z bolj razumljivimi in sladkimi besedami Janeza Zlatoustega:

Mož mora reči ženi: Tvoja ljubezen mi je bolj všeč kot vse ostalo ... Tudi če bi moral izgubiti vse in trpeti, se ne bojim, če le obdržim dvojo ljubezen.

Izkušnja slehernega zakonskega para morda ni takšna, kot jo opisuje Krizostom, toda Bog je hotel, da bi se ljudje različnih mentalitet povezali z globljim veznim členom, z vzajemno ljubeznijo. S tem, ko sta bila že v raju moški in ženska, se je rodila družina, katere osnova je ljubezen. Družina je torej odraz ljubezni Božjih oseb (2), ta pa je po svoji naravi podarjajoča. Krščansko življenje naj bi torej tudi odsevalo to velikonočno, podarjajočo se ljubezen. Med možem in ženo ne gre (samo) za romantiko ali socialno pogodbo, saj je takšna vez površinska in krhka. Gre za vez, ki je močnejša od vseh preizkušenj, takšna pa je lahko samo, kadar se daruje in je preko križa povezana s svojim izvirom, Bogom.

Nekatere reference:

(1) Rudolf Frieling, The Complete New Testament Studies

(2) Tomáš Špidlík, Cerkveni očetje

(3) Jean Corbon, Liturgija iz izvira

(4) Janez Zlatousti, Homilija o Pismu Efežanom

*kenoza pomeni izpraznjenje; način, kako Bog ljubi: postane človek do konca, ne da bi se vsiljeval ali izsiljeval

**diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje

***

Fotografska oprema:

Fujifilm X-T4

Viltrox 13 mm f/1.4 in Fujinon 35 mm f/2 XC

Simulacija Classic Negative, JPG

Ikoni sv. Janeza Krizostoma in sv. Gregorja Nazianškega, za njima pa njune relikvije, v katedrali sv. Jurija, sedežu Ekumenskega patriarhata Konstantinopla. Tu so tudi relikvije sv. Bazilija Vélikega.

Ikonostas v cerkvi sv. Jurija.

V preddverju cerkve ekumenskega patriarhata. Okrog celotnega kompleksa je zid in strogo varovan vhod.

Skoraj tisoč let je bil sedež konstantinopelskega patriarhata v cerkvi sv. Modrosti (Hagia Sofia). Po padcu Bizantinskega imperija pa se je patriarhat selil v vedno manjše cerkve.