Turčija, 3. del

Ruševine bazilike sv. Janeza. Danes niso več del Efeza, ampak turškega mesta Seldžuk.

EFEZ

Preberi še: Kapadokija / Izmir / Istanbul

Efez je bil v antični Grčiji in pozneje v Rimskem in Bizantinskem cesarstvu precej važno mesto, še posebej po letu 27 pr. Kr., ko ga je Oktavijan postavil za prestolnico province Azije. Zaradi tega se je razvil v drugi najpomembnejši kraj za Rimom in (pozneje) Konstantinoplom. Danes je izkopana slaba petina antičnega Efeza in velja za enega najbolje ohranjenih grško-rimskih mest. Pomembno vlogo ima tudi v zgodovini krščanstva, povezan je s sv. Pavlom, sv. Janezom, Marijo in ekumenskimi koncili. Pavel je tu živel in pridigal v letih 53-56 po Kr., nekaj let pozneje pa iz rimske ječe poslal pismo Efežanom. Apostol Janez se je nekaj let po Kristusovi smrti preselil v Efez, kjer je spisal evangelij; kasneje je bil izgnan na bližnji otok Patmos, kjer je napisal Razodetje. Po enem izmed izročil naj bi Marija, Jezusova mati, odpotovala z njim in se zunaj mesta tudi naselila. Efez je gostil tri cerkvene koncile, pomemben je predvsem prvi (prvi efeški koncil, ki je hkrati tretji ekumenski koncil) iz leta 431. Najpomembnejši cerkvi sta bili cerkev Device Marije v bližini pristanišča in bazilika sv. Janeza na hribu Hagios Theologos. 

Vse te podatke se da pridobiti na internetu, težje pa je opisati vpliv apostola Janeza v teh krajih. Če si tam v živo, opazuješ ruševine, bereš zgodovino, dobiš občutek, da so ljudje pred tisoč petsto leti tam skorajda bolj častili Janeza kot Jezusa. Čeprav je tam zdaj le malo kristjanov, je ta spomin na apostola še vedno zelo živ. Rad bi se na kratko ustavil pri Janezovem pisanju, in sicer glede dveh stvari: glede pričevanja in glede ljubezni. Prvo Janezovo pismo se začne takole (1):

 Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje dopolnjeno.

Bistvo odstavka je v tem, da učenci pričujejo, kar so na lastne oči videli, in da to počnejo zato, da bi mi imeli delež v veselju, življenju, občestvu, ljubezni. Apostola Janeza imenujejo tudi apostol ljubezni, a predvsem ne pozabimo, da je bil v prvi vrsti sam živa priča Jezusovega življenja, bil je z njim pri njegovi spremenitvi, v vrtu Getsemani, kot edini učenec pod križem na Golgoti ter skupaj s Petrom prvi pri odprtem grobu. Pavel v Pismu Efežanom piše, da so [oni kot občestvo] sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu ter da se vanj z drugimi tudi oni vzidavajo za Božje bivališče v Duhu (2). To bivališče v Duhu je bivališče v Ljubezni, Modrosti, Spoznanju; temelj apostolov pa je njihovo pričevanje o Resnici. Pavel kasneje nadaljuje: Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo (3). Ljubiti ne pomeni samo ustreči tistemu, ki ga imaš rad, ampak hoteti nekomu dobro (4). Očetovska ljubezen se kaže v vzgajanju za dobro, kar zajema tudi postavljanje meja in opominjanje. Življenje je nenehna rast, učenje, spreobrnjenje. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice (5). Toda, tako piše Guillerand, ne pozabljajmo (4): 

Deus est Caritas*. Opredelitev nekega bitja kaže na njegove meje; meja Boga je torej Ljubezen. On se omejuje na to, da ljubi; On je vse v Ljubezni. Vse v Njem je Ljubezen. Zatorej nimamo pravice, da bi v Njem videli kaj drugega. Zdaj pa recimo: v ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah (1Jn 4,18). Vrzimo skozi vrata našega življenja ta moreči občutek, ki je umrl na križu in že v jaslih. Pustimo se povišati in razmahniti v Bivajočem, v Njem, ki je Ljubezen ... Bog je prekipevajoča Polnost, ki se hoče prelivati v naš nič, da ga napolnjuje s svojo neskončnostjo. Dajati se – to je torej njegova bit, njegovo življenje, njegovo veselje. Bolj ko smo šibki in prazni, nemočni in nedokončani – bolj nas najde sposobne, da ga sprejemamo. Tako je naša ljubezen do sebe predvsem to, da sprejemamo Njegovo izlivanje življenja – kot je Njegova ljubezen do sebe v tem, da ga razliva.

Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe (5). Ljubezen je torej darovanjska in prihaja od Boga. On je nas prvi vzljubil. Na svetu torej ni ničesar, kar bi nam lahko dalo večjo srečo, kot je spoznanje Boga Očeta (7). Izkušnja pa je, da raje spoznavamo vse drugo. Filon Aleksandrijski, judovski filozof, je svojim kolegom skušal pokazati, da njihova filozofija in znanost, ki ju označujejo za vzvišeni, človeka ubijata. Njihova predstava Boga je namreč bila absolutna ideja, nespremenljivo večno načelo, vzvišeno nad spremenljivi svet (8). Danes so te ideje podobno širokega spektra: od nepravih predstav samega Boga (bodisi da je véliki sodnik, ki predvsem kaznuje, bodisi da je vsedopuščajoči hipi) do tega, da je na mestu Boga denar, znanost, ekologija ali kaj drugega. Oba pola tega spektra sta problematična, zdi pa se mi, da je med ljudmi vse bolj prisoten ta drugi pol, ki v ospredje potiska naravo. Toda s Kristusom je prišlo razodetje, da osnovno načelo vesolja in vsega življenja ni le fizična zakonitost in logična nujnost, ampak predvsem ljubezen (8). Filon je imel popolnoma prav, ko je rekel, da znanost, če jo postavimo na prvo mesto, na prestol kot večno in absolutno idejo dobrega in edine resnice, človeka ubija. Znanost je naredila ogromno dobrega za ljudi, ne (z)more pa biti začetek, smisel in cilj življenja. Takšno rodovitnost ima lahko le Ljubezen. Naša naloga je samo, da njeno izlivanje življenja sprejmemo.

Nekatere reference:

(1) 1Jn 1,1-4

(2) Ef 2,20-22

(3) Ef 4,25-26

(4) Augustin Guillerand, Na notranji poti k Bogu. Antologija kartuzijanskih piscev

(5) Ef 4,22-24

(6) 1Jn 4,9-10

(7) Evagrij Pontski, Vprašanja o spoznanju

(8) Tomáš Špidlík, Cerkveni očetje

*prevod: Bog je Ljubezen

***

Fotografska oprema:

Fujifilm X-T4

Viltrox 13 mm f/1.4 in Fujinon 35 mm f/2 XC

Simulacija Classic Negative, JPG

Model rekonstrukcije bazilike sv. Janeza. Bazilika je bila zgrajena po vzoru Cerkve svetih apostolov v Konstantinoplu. Dokumenti o arihtekturi ene in druge niso ohranjeni, tako da je to zgolj poizkus rekonstrukcije hipotetične oblike stavbe.

Bazilika se nahaja na hribu Ayasuluk (ime izhaja iz grškega Hagios Theologos, sveti teolog, nanašajoč se na apostola Janeza, ki naj bi ravno tu napisal evangelij). Na vrhu hriba je bizantinska utrdba, ki je bila kasneje pod turško oblastjo predelana.

Grobnica apostola Janeza. Njegovih posmrtnih ostankov sicer ni več v njem; po eni teoriji naj bi bili premeščeni v Cerkev svetih apostolov, po drugi tradiciji pa naj bi bil že s telesom vzet v nebo.

Delna rekonstrukcija zidu cerkve. Bazilika je bila zgrajena v 6. stoletju pod cesarjem Justinijanom. Bila je ogromna, celo druga največja cerkev v Mali Aziji (za Hagijo Sofijo), njen tloris je bil znašal 130 x 65 metrov. Turki so Efez zavzeli v začetku 14. stoletja in baziliko spremenili v mošejo. Kmalu zatem jo je razrušil velik potres, leta 1402 pa so vpadli Mongoli in cerkev/mošejo dokončno podrli.

Maja je želela vzeti tale vzorec za spomin, vendar nekako ni šel v nahrbtnik.

Osmerokotna krstilnica na desni strani bazilike (vidna kot "prizidek" na rekonstrukcijskem modelu). Na sredini je krstni bazen, v katerem se je krščenec trikrat potopil in stopil na drugi strani ven.

Morda kdo ve, za kaj so se uporabljale te ogromne lončene posode?

Mošeja Isa Bey iz 14. stoletja. Za njeno izgradnjo so uporabili material iz bazilike, ki se je razrušila med potresom v drugi polovici 14. stoletja. Še malo nižje, nekje na ravnini, pa stoji rekonstruiran steber kot edini ostanek Artemidinega templja, enega sedmih čudes antičnega sveta. Ostale ruševine Efeza pa so nekaj kilometrov naprej.

Ena izmed ohranjenih stavb znotraj utrdbe, sprva cerkev, ki so jo kasneje preuredili v cisterno za vodo.

Véliko gledališče na vznožju hriba je sprejelo 25.000 ljudi.

Vesela Maja. 😊

Uprizoritev igre (Mark Antonij in Kleopatra) na Pristaniški ulici. Vladarja sta bila tukaj nedolgo pred odločilno bitko pri Akciju.

Tam, kjer vidite konec Pristaniške ulice, je bil včasih zaliv, danes pa je morje dobrih pet kilometrov stran. Efez je imel cel čas težave z nanosom sedimentov iz reke, tako da se je središče mesta večkrat premaknilo na drugo lokacijo.

Rekonstrukcija pročelja Celzove knjižnice, tretje največje knjižnice antičnega sveta (za Aleksandrijsko in Pergamonsko). Desno je vhod v spodnjo agoro (trg).

Sredi agore, kjer je sv. Pavel tri leta pridigal. V tistem obdobju je bilo središče mesta med dvema hriboma, na katerih so bile hiše, za njimi pa obzidje.

Pročelje Hadrijanovega templja. Glavna ulica vodi navkreber med dvema hriboma, na koncu katere je bilo upravno središče mesta.

Terasaste hiše, nekakšni Beverly Hills starega Efeza. V notranjosti je ogromno poslikav in mozaikov.

Ruševine cerkve Device Marije, v kateri je bil leta 431 tretji ekumenski koncil. Najbrž je bila zgrajena ravno zavoljo koncila, saj so na njem uradno potrdili Marijo kot Bogorodico (Theotokos).

Pogled v drugo smer. Tudi ta je cerkev je bila monumentalna, še posebej po letu 500, ko so jo razširili in so njene mere znašale 145 x 30 metrov. Kasneje, ko se je sedež škofije prenesel k sv. Janezu, so cerkev večkrat pregradili, preuredili in zmanjšali.

Krstni bazen v krstilnici Marijine cerkve.

Na "vrhu" Efeza, kjer je bilo upravno središče mesta z odeonom in zgornjo agoro za državno poslovanje. Danes je tu seveda cel kup prijaznih psov.