Spremenjenje na gori

januar 06, 2024

Spremenjenje na gori

Sončni vzhod z Velike Mojstrovke.

Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha. (Jn 3,7-8)

Minilo je leto in se začelo novo. Po eni strani gre za dejansko prelomen čas, po drugi pa ostaja vse popolnoma enako, življenje gre dalje brez večjih sprememb. Kako torej gledati na konec ali začetek leta? Sam to doživljam kot vzpenjanje v krogu navzgor, predvsem po starosti in izkušnjah, in lahko le upam, da k(d)aj tudi po modrosti. Poleg tega je ravnokar minuli decembrski čas nek čuden preplet hrupa in tišine, druženja in tihega pričakovanja, hrepenenja po prijateljih in hkrati po umiritvi, odmaknitvi, miru. Tako torej umik iz hrupa, vzpon navzgor, spremembe in zrenje najlažje opišem in primerjam s Kristusovim spremenjenjem na gori. Hkrati bo razmišljanje (seveda) povezano s hojo v hribe.

Če izdamo začetek, izdamo celoto. [1]

Želim vas popeljati od prvih priprav do vzpona na goro, od adventa do spremenjenja. Pa začnimo pri začetku. Začetek vsebuje vse [1]. V začetku je bila Beseda in Beseda je ustvarila nebo in zemljo [2,3]. Že v začetku je prišlo do prepleta obeh resničnosti, snovne in duhovne. Ruach Adonai, Gospodov Duh, nas spominja na Njegovo prisotnost v fizičnem svetu. Včasih jo kdo začuti med občudovanjem stvarstva, ko jutranje sonce obliva vrhove gorá, spet drugi med tiho osebno zahvalo za vse, kar v življenju prejema. Začetek Cerkvenega leta pa je advent, priprava na Kristusovo rojstvo, učlovečenje samega Boga, prihod Luči. Toda tako kot dandanes med milijoni decembrskih lučk ravno v tem času pogosto ne kontempliramo tiste izvorne, prave, je tudi ob učlovečenju mnogi niso sprejeli [3]. Izdali so začetek in s tem celoto bivanja. A ravno zaradi tega je Luč prišla na svet: "To praznujemo danes, prihod Boga k človeku, da bi lahko odšli ali bolje rečeno (to je ustreznejši izraz), da bi se vrnili k Bogu – da bi odložili starega človeka in oblekli novega; da bi, kakor smo umrli v Adamu, živeli v Kristusu, se s Kristusom rodili, bili z njim križani, z njim pokopani in z njim vstali [4]." Gregor Nazianški, čigar god obhajamo takoj po novem letu, nas tudi vabi, naj praznujemo božič ne po poganskem, ampak po božjem načinu; ne po načinu sveta, ampak na način, ki presega svet; ne kot samosvoji, ampak kot pripadajoči Njemu, ki je naš; ne kot stvarjenje, ampak kot ponovno stvarjenje [4].

Koliko ljudi se mudi med množico, pa so sami, ker niso s teboj. [5]

Prvi korak je torej sprejemanje resničnosti začetka. Še vedno pa smo v svetu, ki je hrupen, in njegovi glasni klici nas vlečejo v sto različnih smeri: to potrebuješ in tisto je nadvse pomembno, brez onega ne moreš živeti, nisi opazil vseh teh ljudi, vse moraš opustiti in začeti iz ničle, izprazniti se moraš in izničiti svoje misli, takšen recept je pravi za dobro življenje itd. Gre predvsem za hrup, ki odvrača pozornost od bistvenega, ki navaja polresnice in zavaja, ki nas odvrača od tega, kjer bi morali biti ali kar bi morali početi. Kaj pa je bistveno, kaj je naš glavni cilj? Za kristjana je bistveno življenje v Bogu. Odgovoriti si moram na vprašanje "Čemu (komu) naj pripada moja pozornost, kdo naj dobi moje srce?" [6] Na srečo je osredotočenost spretnost, v kateri lahko rastemo. Zgodi pa se lahko le, kadar samo eni možnosti rečemo "da" in vsem ostalim "ne". Česar ne naredimo, določa, kaj lahko naredimo: moramo se odločiti [6]. Ne moremo služiti dvema gospodarjema, hkrati Bogu in svetu. Gre torej bolj za vprašanje odločitev, ne za problem distrakcij [7].

Pridi k nam tvoje kraljestvo.

Ko sem pisal o bistvenosti življenja v Bogu, sem imel v mislih hrepenenje po zedinjenju z Njim, da bi vsi zares pripadali Njemu, svobodno in prostovoljno: to je Njegovo kraljestvo v nas. Ko želimo, da bi Božje kraljestvo prišlo k nam, moramo hrepeneti po tem, da bi bila Božja volja na zemlji tako, kot je v nebesih. Zakaj pa je zedinjenost z Bogom sploh pomembna? Zlo se nahaja v ločevanju naravnega življenja od božanskega in če naša volja ne sprejema Boga, ga v naši resničnosti ne bo. Po ločevalni moči zla se svet sooča z grehom, brezmejnostjo, nenasitnostjo in neizpolnljivo praznino. Brezmejne potrebe ne morejo biti zadovoljene; nezadovoljenost porodi hudobijo, nemočna hudobija porodi naveličanost, naveličanost pa vodi k obupu. Ko torej samoljubje v naši duši prevlada, je logično rezultat norost ali samomor. Greh nas zapira same vase, nas ločuje od vsega in trga vsako našo vez z Božjim svetom ter nas ropa občestva z vsem. To notranjo ločitev od vsega pa lahko odpravljamo le prek našega notranjega zedinjenja z vsem – z vsem pa se lahko zedinimo le v Tem, v katerem je vse eno. Tako gre pri življenju v Bogu za zedinjenje človeka z njegovim izvirom in preko njega z vsem in vsemi na svetu, kar se odraža v konkretnih odnosih do stvarstva in človeštva, torej v naši resničnosti.

*skoraj celoten odstavek je povzet po Solovjovu [8]

Sončni zahod ob sestopu s Storžiča čez Psico.

Zato, glej, jo privabim, jo povedem v puščavo, spregovorim ji na srce! [9]

Puščava in naše gore imata vsaj dve skupni lastnosti: kamen in sonce. Da bi se razodela Božja volja in bi slišali Božji glas, tako kot ga je na gori Horeb prerok Elija slišal šele v rahlem šepetu [10], mora biti navzoča tišina [6]. Lectio divina, način molitve, ki ga je uvedel sveti Benedikt in kasneje formaliziral kartuzijan Gvigo II, zajema štiri stebre: branje, meditacijo, molitev in kontemplacijo (zrenje). Podobno so (predvsem) med 3. in 5. stoletjem v tišini brali, meditirali, molili, kontemplirali in se borili proti skušnjavam samotarji v puščavah Egipta, Sirije, Palestine in drugod [11]. In kaj pravzaprav je molitev? Solovjov razlaga, da se v njej izročamo Bogu v veri in se z njim zedinjamo; mi delujemo v Bogu in Bog deluje v nas; z njo se ukinja usodna ločitev snovnega življenja od Boga in izpričujemo, da materialno življenje sámo po sebi, tj. ločeno od Boga, za nas ni cilj in sreča [8]. In zakaj je potrebna tišina? Tu nam lahko pomagajo kartuzijani: "Kdor ni samotar, ne more molčati; kdor ne molči, ne more slišati tistega, ki govori [5]." Sveti Bruno dodaja: "Koliko koristi in božanske radosti prinašata ljubiteljem samota in molk v puščavi, vedó le tisti, ki jo poznajo iz lastne izkušnje [12]." "Pogovor, ki se potlej razvije, je tišina. Beseda in tišina si ne nasprotujeta, se ne izključujeta. To, kar nasprotuje tišini, so besede, množica. Ljudje zamešavajo tišino Biti s tišino niča. Nič ne zmore niti govoriti niti molčati; zna se samo razburjati in s površnimi gibi prikrivati praznino, ki je v njem." Augustin Guillerand tu začrta pomembno ločnico med tišino Biti in tišino niča. Pri tišini ne gre za to, da se izpraznimo, izničimo in odidemo v meditativno praznino niča, marveč da prisluhnemo Božjemu glasu. Naše hiše in naše duše zaseda Nekdo: Učenik je tu in te kliče! (Jn 11,28) [13]

Najbolj Božje spoznanje Boga dosežemo v nespoznanju. [14]

Sam imam težavo z molitvijo in tišino. Prva se mi velikokrat ne zdi prav nujna, za drugo pa mi je škoda časa. Tako raje, kot da v tišini molim, poslušam podkaste in berem. Z razumom skušam priti do spoznanja Boga. Razum je pomemben – kristjan, ki je v zakramentu birme dobil darove Svetega Duha, ne sme biti nepoučen o svoji veri: vedno je odgovoren za Cerkev [15]. Vendar po tej poti pridemo le do vrha gore, ne moremo pa naprej. V prenesenem smislu to pomeni, da nekega dne izčrpamo vse razumske zmožnosti, vendar pa k Bogu še nismo prispeli. Tu lahko le prenehamo govoriti, kaj je Bog, in začnemo uporabljati izraze za opis njegove skrivnosti: je neviden, nedoumljiv ipd. Ker pa to ne more zadovoljiti srca, ki še vedno hrepeni po Njem, iščemo pot spoznanja še naprej. Tako pridemo do tega, da je za spoznanje potrebna ljubezen oz. sama ljubezen postane spoznanje [16]. Ljubezen v konkretnosti življenja, ljubezen kot odnos. S tišino pa se srečam največkrat nekje na poti ali na vrhu gorá. V dolini se z branjem in poslušanjem začenja moj lectio divina, po poti se nadaljuje s premišljevanjem in molitvijo, na vrhu pa se zaključi z zrenjem (preko fotografskega objektiva, žal). Kamen in sonce, razum in vera, trdni temelji in tveganje, gora in nebo, prizemljenost in zaupanje. Gora je simbolno in resnično kraj spremenitve, kraj, kjer razum lahko tvega in gre onkraj svojih mejá. Vzpon nas prestavi v svet kraj in čas; iz svojih višin nam gora omogoči nov, drugačen pogled [17]. Začne se s tem, da človek zapusti običajni, vsakdanji svet in vstopi v drugačno dimenzijo, s svojimi pravili. Človek spozna, da se je včasih potrebno dvigniti nad vsakdanjo stvarnost, da stvari dobijo pravi pomen, pravo vrednost in medsebojno povezavo [18].

Ne prepustite se strahu.

Sodobna družba je obsedena z varnostjo in nadzorom. Zato je visoko cenjena vrednota imeti nadzor, tudi nad svojim življenjem, načrtovanjem in uresničevanjem svojih projektov: od rojstva, prek vzgoje otrok, zaposlitve in nazadnje lastne smrti. Izbrati nepotrebno tveganje in s tem negotovost, se zdi nerazumno in neodgovorno [18]. "Absolutno varne poti tja čez ni, tako kot tudi absolutno varnega življenja ni", pravi alpinist Andrej Štremfelj [19]. Tudi Kristus nas poučuje podobno: "Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?" [20] Pogosto je potrebno pustiti varne in ustaljene navade za seboj in se podati na manj znano pot, da se lahko v našem življenju kaj premakne. Ne gre za brezglavo tveganje, temveč za sledenje realnim ciljem, izhajajočih iz naših danosti in zaupanja, da bo za vse poskrbljeno. Kljub vsemu gre za odgovorno ravnanje, četudi nas moderni časi skušajo prepričati drugače. Prestopiti prag tveganja pomeni vstopiti v resničnost vere, prenovljenega življenja, ponovnega stvarjenja, novega človeka, rojstva od zgoraj.

"Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel." [21]

Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. (Lk 9,28-29.32)

Kristus je po tem, ko je prvič napovedal svojo smrt in vstajenje, šel na goro in razodel svoje veličastvo. Spremenjenje je tako po svoje že začetek umiranja, začetek poti proti Jeruzalemu, predvsem pa so spremenjenje, smrt in vstajenje tesno povezani. Tu se začenja Njegova in naša velika noč. Pred vsem tem pa je molitev – Kristusovo obličje se je spremenilo, medtem ko je molil. Spremenjenje se lahko tudi za nas zgodi v tišini in molitvi na gori. Vsaj takšna je moja izkušnja, ko sem do več življenjskih odločitev prišel na tak način. "Gora" ni nujno dvatisočak, gre predvsem za odmaknjen kraj, kjer se lahko srečaš z Bogom. Odločitev za spremembo, kaj opustiti in kje začeti na novo, je sicer kompleksnejša in lahko zajema poglobljeno razločevanje, a vendarle se ti pomembne stvari razodenejo na gori spremenjenja. Včasih se nam razodenejo, tudi če spimo in jih ne pričakujemo, tako kot so zaspali trije učenci, ki so se vseeno (slučajno?) zdramili in zagledali Njegovo veličastvo. "Trajno ostajaj v svojem notranjem človeku; tam ti bo postalo jasno, kaj je treba storiti, kaj opustiti [22]." Pomembno je, da ostanemo v Njem in da gremo na pot, tako kot so na pot stopili Abraham in Mojzes in Elija. Premakniti se je treba, ne pa živeti po liniji najmanjšega odpora, površno prelistavati knjigo svojega življenja, preskakovati poglavja, ne da bi se vanjo poglobili ... Brez vztrajnosti in brez življenjske strasti [1]. Umiranje tej svoji volji /udobja, zaprtosti, samoljubja/ in sprejemanje Božje volje, ki je darovanjska ljubezen, to je začetek izgubljanja starega življenja zaradi Kristusa in pridobivanje novega življenja v Njem.

Identiteta

Z opuščanjem svoje volje se pojavi vprašanje o izgubi identitete. A gre za čudovit paradoks, saj dokler delujemo po svoji volji, neizbežno delujemo po načinu sveta, po grehu kot njegovi hlapci. Imeti le svojo voljo za nas pomeni ne imeti volje, biti nesvoboden. V moči vere pa se lahko držimo drugega načela, ki se mu sami podvržemo in v tem prostovoljnem podvrženju dobimo svobodo. Naša volja postane načelo, svobodno od samega sebe [8]. Božja volja je namreč ljubezen in v ljubezni ni strahu, tudi tiste ne, da bi izgubili svojo identiteto. Nasprotno, v Bogu jo najdemo. Človeške volje, ki se svobodno izroča Božji volji, slednja ne zaduši, temveč s z njo združuje in postaja nova bogočloveška moč, ki zmore delati Božja dela v človeškem svetu [8.] Nadalje, če se ne omejimo (od vsega, kar nam pade na pamet, kar nam ponuja svet, kar nam vsiljujejo v misli, torej od volje sveta), nimamo identitete, smo razpršeni. Rosini pri razločevanju veliko piše o nasipih: če so ob vodi nasipi, se pokaže zemlja in nastanejo pogoji za kalitev zemlje. Imajo en sam cilj: rodovitnost. Ta pa je povezana s tem, kaj dejansko počnemo v življenju: v družini, na delu in v prostem času. Na vseh nivojih je možna rodovitnost. Sam sem se z omejitvami in identiteto spopadal v zadnjih nekaj letih, ko se mi je kot identiteta vsiljevalo to, kar sem študiral in kjer naj bi vse življenje ostal. Za nas moške ima delo večji vpliv na identiteto kot pri ženskah, kjer so bolj v ospredju odnosi. A sam od sebe ne morem zahtevati, naj bom nekaj, kar nisem [1]. Potreboval sem odločitev in omejitev. Medicina je tako pristala onstran meje. Razmišljal sem, da bi polovično delal v zobozdravstvu in polovično v fotografiji, a bi bil sam v sebi razdeljen in nikjer zares prisoten. In nikjer ne bi zares dobro napredoval. Poleg tega življenje ni statično, prepoznavanje svoje poklicanosti se ne konča z mladostjo, ampak se s tem vedno znova soočamo, do konca življenja [1]. Željam, ki so bile v meni že deset let, ki niso slabe, a predstavljajo večje tveganje in manj udobja, sem končno rekel "da". Podobno kot na poklicnem področju je tudi na duhovnem: prevara je v tem, da duhovno življenje dojemamo kot nekaj, kar je dano enkrat za vselej in v polnosti, nekaj, kar navznoter ne potrebuje izpopolnitve v rasti [8]. Rastemo celo življenje. Prevara je v tem, da mislimo, da smo že zdaj na cilju, in to nas lahko uspava. O tem lepo piše Emmanuel Mourier: "V naši vsepresežni, ponotranjeni in v času učlovečeni veri se moramo duhovno neprestano širiti in poglabljati. Nikoli ne smemo nečesa vnaprej zavračati ali zatirati ... Zavračanje in zatiranje naše sle zavira in na koncu povsem ohromi naše psihično življenje. Tako kot ljubezen se tudi ustvarjalne sile porajajo le iz notranje odprtosti. Kdor pa neprestano zavrača, zatira in duši vse svoje vzgibe, ni sposoben pokazati drugega kot zavračanje in izmikanje. Posledica tega je tudi tista mračnjaška potrtost, ki jo vse prepogosto opažamo na ljudeh, ko prihajajo in odhajajo iz svojih cerkva in svetišč." [23]

Krožno navzgor

Morate se roditi od zgoraj. Tako lahko obhajamo začetek leta – ali če še enkrat ponovim za Gregorjem Nazianškim: po božjem načinu, kot ponovno stvarjenje. Ne s cilji, kako bomo shujšali, ampak s prošnjo Gospodu, naj prihaja Njegovo kraljestvo in poslušanjem, kako smo lahko soudeleženi v tem. Hrepenenja, položena v nas, nam pri tem pomagajo, četudi na prvi pogled še ne razkrivajo celotnega obzorja. Vzpon na goro je tisti, ki razodene smisel in cilj izbrane poti. Tako vam v novem letu želim predvsem blagoslovljenih srečanj, vztrajanje v preizkušnjah na poti ter veliko poguma vsem, ki se soočate z večjimi spremembami in odločitvami. Kot vsebinsko pvoezano prilogo in počitek po dolgem branju pa dodajam še fotografije več krožnih (in ene linearne) poti po naših Julijcih.

Viri:

1. Fabio Rosini, Umetnost ponovnega začenjanja

2. 1 Mz 1,1

3. Jn 1

4. Gregor Nazianški, Oratio 38

5. Gvigo II, Na notranji poti k Bogu, Antologija kartuzijanskih piscev

6. Mike Schmitz, pridiga The Enemy of Focus

7. Mt 6,24

8. Vladimir Solovjov, Duhovne osnove življenja

9. Oz 2,16

10. 1 Kr 19,11-13

11. Paladij, Zgodbe za Lavza

12. Sveti Bruno, Na notranji poti k Bogu, Antologija kartuzijanskih piscev

13. Augustin Guillerand, Na notranji poti k Bogu, Antologija kartuzijanskih piscev

14. Dionizij Areopagit, O Božjih imenih

15. Vladimir Loski, Mistična teologija Cerkve

16. Tomáš Špidlík, Cerkveni očetje

17. Darja Šneberger Brežnik, Božje okolje, Leto 48, št. 3/2023

18. Jernej Pisk, Božje okolje, Leto 48, št. 3/2023

19. Andrej in Marija Štremfelj, Objem na vrhu sveta

20. Mt 6,25

21. prim. Mt 16,25b

22. Janez Pravični Lansperg, Na notranji poti k Bogu, Antologija kartuzijanskih piscev

23. Emmanuel Mourier, citat vzet iz knjige [1]

Krnsko pogorje

28. julij 2023

Glamping Krn – planina Zaslap – Krn (2244) – Batognica (2164) – Vrh nad Peski (2176) – Srednji vrh (2032) – mimo jezera v Lužnici – planina Leskovica – Glamping Krn.

Jutranji pogled proti Krnu (v sredini) in Batognici (desno) iz Glampinga Krn, našega izhodišča. Zjutraj je bilo še jasno, potem pa ne več.

Skupaj na vrhu Krna. Od tu naprej sem šel sam.

Stopnice na Batognico.

Ena izmed mnogih utrdb iz prve svetovne vojne.

Na vrhu je krater, ki je posledica ogromne eksplozije. V megli nisem mogel videti, kje točno je. Morda sem se sprehajal po njem skupaj z ovcami.

Nekaj min je takole razstavljenih in opisanih.

Vrh nad Peski.

Bohinjsko-Tolminsko gorovje

29. julij 2023

Tolminske Ravne – planina Na Kalu – Tolminski Migovec (1868) – Tolminski Kuk (2085) – Zeleni vrh (2052) – Mali vrh (2015) – Podrta gora (2061) – Vrh nad Škrbino (2054) – planina Razor – Tolminske Ravne.

Planina Na Kalu in Tolminski Migovec. Eden lepših preprostih jutranjih razgledov. Pri hiškah sem srečal tri ljudi, s katerimi sem spil jutranjo kavo.

Pogled s Kala proti Krnskem pogorju.

Pogled z Migovca proti prehojenim Bohinjsko-Tolminskim goram. Najvišje gore so Tolminski Kuk (levo), Podrta gora (v sredini) in Vrh nad Škrbino (desno).

Mali vrh (prvi v vrsti) s poti na Tolminski kuk. Steze na Mali vrh ni, povzpneš se po občutku po skrotju. Zadaj v megli se skriva Vrh nad Škrbino.

Pogled z Malega vrha na Podrto goro in Bohinjsko jezero. Do vrha Podrte gore je potrebno nekaj nezahtevnega plezanja po skalah, z južne strani je postavljenih tudi par možicev. Potrebna pa je pazljivost zaradi možnosti zdrsa po kamenju.

Vstop v ferato Vrha nad Šrkbino.

Na travnatem vrhu Vrha nad Škrbino me je presenetila lično narejena klopca. Pogled se je odpiral samo proti Bohinjskemu jezeru, sicer pa je bil vrh vseskozi v megli. Tole je najlepši razlged na Bohinj, kar jih pomnim.

Prečenje šit

12. september 2023

Vršič – Mala Mojstrovka (2332 m) – Velika Mojstrovka (2366 m) – Zadnja Mojstrovka (2354 m) – Travnik (2379 m) – Kol (2350 m) – Rob Velike Dnine (2228 m) – Mala Šita (2229 m) – Šite (2305 m) – spodnja pot od Vršiča proti Zavetišču pod Špičkom – Vršič.

Jutranji razgled s poti na Malo Mojstrovko: Julijci od Špika do Kanjavca.

Sončni vzhod na Veliki Mojstrovki, pogled proti Jalovcu in Mangartu.

Jalovec.

Razor in Triglav.

Pogled z grebena nazaj na vrhve Mojstrovk in njihove prepadne severne stene.

Grebena od Kola proti Jalovcu. Celotno pot sem se držal grebena. V pomoč mi je bil predvsem tale opis, medtem ko se pot, opisana v vodiču Brezpotja, po Travniku spusti malo nižje.