Turčija, 1. del

april 03, 2023

Turčija, 1. del

Lončeno drevo poleg trgovine in keramične delavnice.

KAPADOKIJA

Preberi še: Izmir / Efez / Istanbul

Prva postaja najinega decembrskega potovanja je bil Gőreme v Kapadokiji. Tu naokrog sem pred leti že enkrat hodil, a sem te kraje sedaj doživel popolnoma drugače, bolj v duhu krščanske zgodovine in kapadoških očetov, ki so bili eni izmed najpomembnejših krščanskih teologov četrtega stoletja: Bazilij Veliki, Gregor iz Nise in Gregor Nazianški. Vsi trije so močno prispevali k oblikovanju trinitarične teologije. Posebej zanimiva mi je zgodba prvih dveh, ki sta bila rodna brata, poleg njiju pa je bilo v družini še nekaj drugih svetnikov. Več o tej svetniški družini si lahko preberete v Gregorjevem daljšem pismu o njuni starejši sestri Makrini. Priporočam, da si preberete kaj več tudi o življenju in delu Bazilija. Krščanstvo je v teh krajih imelo torej vsaj od četretega stoletja dalje močne korenine in se je pozneje pod bizantinsko oblastjo dobro utrdilo. V 7. stoletju, ko so se začeli Arabski vpadi, so za skrivanje dogradili podzemna mesta, največ ohranjenih cerkva pa datira v 11. stoletje. Cerkve, samostani in druga bivališča so vklesani v skalo iz vulkanskega tufa. Največ takšnih cerkva je na področju kraja Gőreme (okrog 60), kjer je tudi muzej na prostem. Po padcu Konstantinopla v 15. stoletju pa je krščanstvo počasi zamrlo, v razgibani skalnati pokrajini se je ohranila le arhitektura, ki priča o življenju pred tistoč in več leti.

Kljub temu, da je zgodovina teh krajev izredno zanimiva, bi se zdaj raje osredotočil na kratko razmišljanje, saj se ravno začenja véliki teden. Ob razmišljanju se mi ponavalja število tri: v Turčiji sva obiskala tri dele države; konec tedna bo velikonočno tridnevje, v dogajanju katerega je Peter trikrat zatajil Jezusa; pisal sem o treh kapadoških očetih, ki so pisali o Sveti Trojici; tudi človek je sestavljen iz treh prvin: iz telesa, duše in duha; Jezus je trikrat napovedal svojo smrt in trpljenje (1). Ravno pri tem zadnjem bi se rad dalj časa ustavil. Zanimivo je, da je bil Jezus z vsako napovedjo krajevno in časovno bližje Jeruzalemu: najprej pri Cezareji Filipovi, nato v Galileji in nazadnje v Jerihi. Prvič jim pove po Petrovi izpovedi vere (Mt 16,16: "Ti si Mesija, sin živega Boga"), drugič po Jezusovem spremenjenju na gori, tretjič na poti v Jeruzalem. Prvič je bil Petru razodet del resnice, drugič je že na lastne oči videl del veličastva, tretjič je bil sam na poti proti kraju trpljenja in preizkušnje. Kakor v izkušnji vsakdanjosti, ko počasi in po delih spoznavamo življenje, so tudi učenci počasi in postopoma doumevali resnico. Trpljenje in preizkušnje so normalen del življenja in če želimo živeti zares, se jim ne moremo izogniti. Takšna je narava Ljubezni: velikonočna. Samo skozi ta proces nenehnih prehodov, manjših ali večjih, rastemo in se pomikamo naprej. Zaradi te Ljubezni lahko skozi vse preizkušnje ohranjamo upanje. In tako kot učenci, ki so za dokončno spoznanje potrebovali Svetega Duha, tudi mi upamo nanj: ko nas razsvetli, lahko združimo navidez nezdružljivo agonijo smrti in slavo vstajenja. Paralizirajoča žalost se spremeni v velikonočno veselje, odpor do trpljenja se nadomesti s pripravljenostjo nošnje križa. Po prvi napovedi trpljenja Kristus reče (Mt 16,24-25): "Če kdo hoče iti za menoj, na se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel." Ob tem mi pride na misel Mala Terezika (2), ko je vzkliknila "Moj Bog, izberem vse! Nočem biti svetnica napol, zato se ne bojim trpljenja, bojim se samo enega – da bi namreč ohranila svojo voljo. Vzemi jo ti, zakaj jaz izberem vse, kar ti hočeš." Ravno naša volja je tista, ki je največkrat problematična, vsaj takšna je moja izkušnja: ko ne pustim, da bi nekdo drug povedal resnico o meni, mi postavil ogledalo, me izzval k drugačnemu mišljenju in delovanju. Tu gre za nekaj, kar je Dietrich von Hildebrand opisal kot razlikovanje med zgolj subjektivno zadovoljujočim in objektivno vrednim: ko ima neka zadeva objektivno vrednost, bi se morala prebiti skozi tvojo subjektivnost in jo preurediti ter ti dati misliti o svetu na drug način (3). Velikokrat je to resnica, ki jo je težko razumeti in sprejeti. Je pa resnica. Čeprav nam je lažje početi stvari, ki so nam lahke in v trenutno veselje, na dolgi rok pa ne vodijo v dobro in zdravo življenje. Zato potrebujemo tretji del Trojice in tretjo prvino človeka: "Tisti, ki nam prinaša rešitev in nam daje obliko, je Duh." (4)

Začel sem s kapadoškimi očeti, svetniki, z njimi bi rad tudi zaključil, in to na način, ki ne poudarja zgolj trpljenja:

"Prijatelj, spoznaj samega sebe. Spoznaj svoje poreklo in svojo naravo. To je preprosta pot, ki te privede k dosegu lepote prvega vzora (Boga)." (Sv. Gregor Nazianški, Pesmi)

Cerkev je poklicana k temu, da bi ljudem pokazala lepote Božjega sveta. Kaže jih v številnih "sličicah" svetnikov vseh vrst. Svetniki so odsev Boga na zemlji. Preko njih – ko beremo in občudujemo zgodbe o idealih, ki so jih ljudje dosegli skozi zgodovino – tudi mi bolje spoznavamo sami sebe, svoje lastne možnosti. Če zberemo več svetih podob, nas na koncu prešine misel, da bi tudi mi lahko naredili kaj takega kot oni. Dovolj je, če to poskusimo narediti. Če nam vsaj delno uspe, spoznamo nekaj, kar je v nas samih in česar prej nismo vedeli oziroma čemur nismo verjeli. Poleg tega bolje spoznava sebe tisti, ki je spoznal, da je v njegovi bližini Bog, ki je vedno pripravljen dopolniti, kar nam manjka. (5) Ta zadnji stavek se mi zdi še posebej pomemben, saj poveže koncept spoznavanja samega sebe z dopustitvijo, da lahko tudi nekdo drug/Drug pove o tebi resnico, ki je sam ne vidiš ali je nočeš videti – skratka, poveže prevzemanje odgovornosti in iniciative za svoje življenje z odpovedovanjem svoji volji in zaupanjem v Božjo previdnost.

Trpljenje, ki se ga bomo v prihajajočih dneh spominjali na poseben način, je del življenja in rasti, a ne pozabimo tudi na lepoto, veselje in Duha, ki pridejo z vstajenjem, saj je ravno v tem smisel velikonočnega prehoda in krščanstva/življenja na splošno.

Nekatere reference:

(1) Rudolf Frieling, The Complete New Testament Studies

(2) Sveta Terezija Deteta Jezusa, Avtobiografski spisi

(3) Bishop Barron, WOF 380: The Evangelical Power of Beauty

(4) Irenej Lyonski, Zoper krivoverstva

(5) Tomáš Špidlík, Cerkveni očetje; odstavek je v celoti prepisan

***

Fotografska oprema:

Fujifilm X-T4

Viltrox 13 mm f/1.4 in Fujinon 35 mm f/2 XC

Simulacija Classic Negative, JPG

Tule sva iskala Skrito cerkev, a je nisva našla.

Sva pa našla druge lepe kotičke.

Nekaj barve sredini zimske sivine.

Znamenite geološke formacije osrednje Kapadokije.

Kapadakija v perzijščini pomeni "dežela lepih konj".

Muzej na prostem, Gőreme. V teh votlinah je kar 15 cerkva.

Poslikave v "jamskih" cerkvah. Ker v cerkvah ni dovoljeno fotografirati, sem fotografiral vsaj tole tablo ter par cerkva, v katerih slučajno ni bilo paznikov.