Turčija, 2. del

Karavanseraj in mošeja – središčni del izmirskega bazarja.

IZMIR

Preberi še: Kapadokija / Efez / Istanbul

Po treh dneh Kapadokije sva se odpravila proti Egejski obali z namenom obiskanja dveh krajev, Izmirja in Efeza. Vsakega bom opisal v svojem blogu. Nekdaj je bil središče tega območja Efez, sedaj pa je to vlogo prevzel štirimilijonski Izmir. Mesto ima dolgo krščansko zgodovino, omenjeno je že v knjigi Razodetja (takrat se je imenovalo Smirna) in je tudi danes sedež nadškofije. V prvem in drugem stoletju sta iz tu izhajala dva pomembna cerkvena očeta, Polikarp in Irenej. Polikarp iz Smirne, apostolski oče, je bil učenec apostola Janeza, polstoletni škof in mučenec. Irenej Lyonski, cerkveni učitelj, je bil učenec Polikarpa, ki je bil učenec Janeza, tako da je po svoje imel "direktno linijo" nazaj do Kristusa in se je lahko skliceval na apostolosko tradicijo razumevanja in interpretiranja Svetega pisma. Po kratkem študiju v Rimu se je preselil v Lyon, kjer je kasneje sprejel škofovsko službo. Bil je eden najpomembnejših krščanskih mislecev in piscev svojega časa, znan po boju proti heretičnim gibanjem. Najbolj razširjene oblike herezije so bili razni gnosticizmi, ki so bili radikalno dualistični in so zanikali svet ali pa so iskali odrešitev preko ezoteričnega razodetja in mistične duhovnosti. Krščanske doktrine so se v veliki meri oblikovale kot odgovor na takšne herezije, predvsem preko vesoljnih cerkvenih zborov (ekumenskih koncilov). Preko današnjega razmišljanja bi rad postopoma prišel do več povezanih poudarkov: da je krščanstvo zelo življenjsko in ne nekaj ezoteričnega; da je preprosto, a ne nujno lahko razumljivo; da je pomembno pravilno razumeti Kristusovo naravo; da sta potrebna tudi občestvo in ravnanje v skladu z resnico.

V nasprotju z gnosticizmi in marsikatero drugo religijo krščanstvo ne zavrača materije. Ravno nasprotno: telo in svet sta ena glavnih prvin obstoja, saj ju je Bog ustvaril kot dobra, Božji sin pa se je celo utelesil. Povezavo med Kristusovo Božjo in človeško naravo je delno opisal tretji ekumenski koncil (Efez, 431 po. Kr.), kjer so zavrnili nestorijanstvo (nauk, da je Marija rodila samo Jezusa-človeka, s katerim se je Bog moralno združil in bival v njem kot v templju), dokončno pa jo je definiral četrti ekumenski koncil (Kalcedon, 451 po. Kr.), ki je obsodil monofizitizem (nauk, da v Jezusu obstaja le ena, in sicer Božja narava). Koncil je razglasil, da v Kristusu obstajata Božja in človeška narava v eni osebi kot hipostatično zedinjenje (1):

Priznavamo popolnoma istega Kristusa, Sina, Gospoda, Edinorojenega, ki obstoji v dveh naravah nepomešano, nespremenjeno, nerazdeljeno in neločeno. Nikakor ni zaradi zedinjenja odstranjena različnost narav, ohranjena je marveč svojstvenost vsake od obeh narav, ko se združita v eno osebo in bistvo (hipostazo).

Bogočloveku je uspelo uresničiti srečanje med Božjo vsemogočnostjo in človeško omejenostjo, ne da bi pri tem žrtvoval ali izbrisal katero od dveh sestavin (2).Včasih je to težko razumeti, ampak človeška raven razumevanja je preprosta in precej prazna raven. Na človeški ravni je ena oseba eno bitje, dve osebi pa sta dve ločeni bitji. Na božanski ravni še vedno najdemo osebnosti; a tam jih najdemo sestavljene na nove načine, ki si jih mi, ki ne živimo na isti ravni, ne moremo predstavljati. V Božji razsežnosti, če se tako izrazim, najdemo bitje, ki je tri osebe, a še vedno ena oseba, tako kot je kocka šest kvadratov (ploskev), a še vedno ena kocka (3). Morda se komu to pisanje zdi že teološko filozofiranje, ampak ima praktično vrednost. Lewis piše točno o tem, da je teologija praktična, saj je ves namen, zaradi katerega obstajamo, ta, da bi bili zajeti v življenje Boga. Napačne predstave, kaj to življenje je, pa stvari otežijo. Če ne poslušamo teologije, ne pomeni, da ne bomo imeli nikakršnih predstav o Bogu. Pomeni, da bomo imeli veliko napačnih predstav – slabih, zmedenih, zastarelih predstav. Kajti marsikatera predstava o Bogu, ki jo danes privlečejo na plan kot novost, je preprosto ena od predstav, ki so jo pravi teologi preizkusili pred stoletji in opustili. Teologija je v nekem smislu eksperimentalna veda. Edini primerni instrument za spoznavanje Boga pa je vsa krščanska skupnost, ki skupaj čaka nanj. Krščanska bratovščina je tako rekoč tehnična oprema za to vedo (3). Hkrati pa ni potrebno vsakomur razumeti popolnoma vsega (kolikor smo sploh zmožni razumeti) – predvsem je pomembno, da imamo prave predstave o temeljnih stvareh. Zakaj je torej potrebno pravilno razumeti Kristusovo naravo? Če Kristus ni bil pravi Bog in pravi človek, potem krščanstva ne potrebujemo. Če krščanstvo pomeni le še en dober nasvet, nekaj dobrih etičnih in moralnih vodil, potem je krščanstvo nepomembno. Zadnjih tisoč let ni manjkalo dobrih nasvetov. Še en nasvet več ne igra nobene vloge. In če bi bilo krščanstvo nekaj, kar smo si izmislili, bi si bili lahko izmislili lažjega (3). Bistvo krščanstva je Kristusovo vstajenje od mrtvih, zmaga nad smrtjo. Bog, ki prihaja iz kraja obilja življenja, daleč od smrti, mora priti in poiskati smrt človeštva; le tako v polnosti postane tak kot mi (4). Pomembnost tega opiše Gregor Nazianški v Velikonočnem govoru:

Postali smo to, kar je Kristus, ker je on postal to, kar smo mi; v njem smo postali Božji, ker je on za nas postal človek.

S tem imamo delež pri vstajenju, življenju, nebeškem kraljestvu. 

S tem je krščanstvo tudi zelo življenjsko: ne zavrača tega sveta in ne išče neke oddaljene mistične ezoterike onkraj ne-vem-česa. Don Bosko to opiše na zelo enostaven način: "Živi z nogami na zemlji in s srcem v nebesih." Kristjani so edini, ki imajo kakšno predstavo o tem, kako je lahko človeška duša zajeta v življenje Boga in hkrati ostane ona sama – pravzaprav postane bolj ona sama, kot je bila prej (3). Zanimivo je torej, kako nas združenje z Bogom vodi v večjo svobodo in ne v nesmiselne omejitve, kakor se ljudem velikokrat dozdeva. V kolikor pravilno razumemo resnico, realnost, s tem ne bomo imeli težav. Kar še ne pomeni, da nam bo lahko, v življenju so, tako kot sem pisal včeraj, vedno potrebni prehodi:

Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 12,24)

Za nadaljevanje razprave si najprej preberimo tale odlomek od Ireneja (5):

Postava se bo izkazala za mnogo resničnejšo od njih, saj imenuje prekletega vsakega, ki slepega zapelje na poti. Kajti apostoli, ki so bili poslani, da najdejo zablodele, da slepim povrnejo vid in ozdravijo bolne, z njimi nikakor niso govorili z ozirom na njihovo trenutno mnenje, ampak z ozirom na to, kar je bilo potrebno, da se izkaže resnica. Nihče namreč ne bi ravnal prav, če bi slepe, ki so že skorajda zdrsnili v prepad, spodbujal, naj nadaljujejo po tej nadvse nevarni poti, češ da je prava in bodo srečno prispeli. Kateri zdravnik, ki želi ozdraviti bolnika, pa se ravna po bolnikovih željah in ne po načelih zdravilske vede? Da je Gospod prišel kot zdravnik bolnih, pričuje sam, ko pravi: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Kako se bodo torej okrepili tisti, ki so bolni? In kako se bodo spreobrnili grešniki? Mar tako, da vztrajajo pri istem? Ali pa, nasprotno, tako, da sprejmejo veliko spremembo in se odvrnejo od prejšnjega načina življenja, s katerim so nase pritegnili nemajhno bolezen in mnoge grehe? Nevednost, mati vsega tega, pa se uniči s spoznanjem. Gospod je torej svojim učencem prinašal spoznanje, s katerim je tudi ozdravljal bolne in grešnike odvračal od greha. Ni jim namreč govoril skladno z njihovimi predhodnimi mnenji niti ni odgovarjal skladno z domnevami spraševalcev, ampak v skladu z odrešilnim naukom, brez hinavščine in ne glede na osebo.

Začel bi s stavkom Nevednost, mati vsega tega, pa se uniči s spoznanjem. Ta nas vrne nazaj k potrebi po pravilnem razumevanju stvari, vsaj tistih temeljnih, sicer ravnamo napačno ali pa se delamo, da stvari ne vidimo. To, da si ustvarjamo svojo resnico (ko želimo resnico prikrojiti sebi v prid, najsibo glede politične ideologije ali biološke realnosti), je super način, da slepe, ki so že skorajda zdrsnili v prepad, spodbujamo, naj nadaljujejo. Ponekod takšna upogibanja resnice vstopajo tudi v cerkvene kroge in postajajo prave pravcate herezije (starogr. hairesis; haieromai pomeni izbrati, torej gre za izbiro prepričanj). Na vsakdanji ravni pa se resnica, tako tista glede Kristusove narave kot glede našega življenja, kaže v tem, da je bil Kristus poslan od Očeta, da se k Očetu vedno znova vrača, da je z njim prišlo odrešenje ter da pošilja Svetega Duha, ki je naša vez z Očetom in Sinom in nam pomaga vsaj delno razumeti te skrivnosti – toliko, kolikor zmoremo, želimo in smo odprti za resnico: Bog namreč ne govori skladno z našimi predhodnimi mnenji, ampak v skladu z odrešilnim naukom, brez hinavščine in ne glede na osebo. Je pa tudi z naše strani potrebno bratsko opminjanje tistih, ki delajo neumnosti. 

Nekatere reference:

(1) Kalcedonska veroizpoved

(2) Tomáš Špidlík, Cerkveni očetje

(3) C.S. Lewis, Golo krščanstvo

(4) Rudolf Frieling, The Complete New Testament Studies

(5) Irenej Lyonski, Zoper krivoverstva

***

Fotografska oprema:

Fujifilm X-T4

Viltrox 13 mm f/1.4 in Fujinon 35 mm f/2 XC

Simulacija Classic Negative, JPG

Ulica, na kateri je bil najin hotel, je precej živahna.

Večerni obrok.

Ena izmed mnogih mačk na ulici.

Mimogrede nekaj krompirja.

Zelo zanimiva "knjižna" ulica.

Cerkev sv. Polikarpa.

Takole sem z domačini gledal tekme svetovnega prvenstva.

Pogled z ulice v delavnico.

Neka ulica.

Tu pa že potrebuješ nekaj ravnotežja!

Zaspanec v mošeji.

Bend v bazarju.

Zaloge za bazar.

Obvezna fotografija turških dobrot.

Na ribji tržnici.

Snemanje reklame?

Uživanje v večeru.

Peka kostanjev.

Brezdomni pes.