Utrinek s črnogorske zemlje


Don Viktor nas je peljal po ovinkasti cesti navkreber. Na drugi strani reke nas je spremljala železnica, ki pa si je pot kmalu usekala višje v sivo skalo, tja proti vrhu gorskega grebena. Proga Vrbnica – Bar je zares svojevrstna krasotica, s preko sto mostovi in več kot stotimi tuneli na vsega stotih miljah dolžine je občudovanja vreden infrastrukturni objekt. Ne zgolj narava, tudi človek je zmožen ustvarjati čudovita dela.
Toda tokrat me je vseeno bolj presunila pokrajina, ki sem si jo poskušal predstavljati, kakšna bi bila, če bi zavrtel kolo časa za nekaj tisoč ali morda milijonov let nazaj, ko se človek še ni sprehajal po jesenskem listju davno preperelih bukev in po meni neznanih usedlih kameninah. Morača je bila takrat še mlada in si je šele utirala svojo pot skozi plastovito trdo skalo. Iskala je svojo smer tečenja, nazvdol, vedno nižje v dolino, dokler ni preko jezera končno našla morja in zdaj deli svojo sladkobo potovanja s slanostjo navideznega zalivskega mirovanja. V kamen si je vklesovala to cesto, globoko v sedimente je povrtavala z vsem svojim zagonom in izdolbla za naše oči prijeten pogled na kanjon. Takrat so ob reki hodila ali se plazila le štiri- ali večnožna bitja, naša sorta tiste čase še ni stopala po tistih hribih in vse višje se dvigajočih skalnih stenah ter pobočjih. Toda enkrat je tu nekdo iskal bodisi novo domovanje bodisi prehod preko tega sveta in je kot prvi uzrl modrozeleno reko v objemu sivih apnenčastih stolpnic in za njimi grudaste vrhove ter gozdnata hribovja. Upam, da je prišel jeseni, kajti, kot je zapisal Pavček, ”jeseni se zemlja odpre in daruje”. Pokrajina se takrat pripravlja na spanje in kasnejši preporod ter nam kakor na slikarski razstavi razkazuje vso svojo bohotno barvitost. Med pretežno oranžno obarvanimi lasuljami dreves se na ogled postavijo redkejše rumenolase krošnje ter še kake bolj rdeče in zlatorjave, nenazadnje pa se med njimi skrivajo tudi kakšne zelene zamudnice, ki se še nekoliko upirajo mrzlenju v vse krajših dnevih predzimskih mesecev …

Ker nimam foto utrinka s črnogorske zemlje, sem primoran prikazati nekaj naše ...

Gledam skozi okno avtomobila in opazujem barve narave. Valovita reka se s svojo modro in zeleno preliva v sivo skalo in ta naprej v zeleno in rjavo in rdečo okoljnega hribovja. Tople barve drevesnih krošenj zopet preidejo v sivino kamnitih sten rastočih gora, ki se dvigujejo visoko nad mojo majhnostjo ter se pod oblaki zlivajo z modrino neba, ki tako zaokroži celost te čudovite podobe. Na eni strani reke je sedaj vklesana cesta, na drugi železni tiri. Vidim le to, kar je zdaj. Rad pa bi gledal, kar je bilo prej. Kaj je videl tisti nekdo, ki je sem prišel prvi? Takrat ni bilo utrjenih poti. Prve je začrtal on. Se je v senci dreves sprehajal sam ali morda z družino ali s celotno skupnostjo, kakršnakoli je že bila? Kam je bil namenjen? Popotnik je namreč vedno nekam namenjen, čeprav morda včasih tudi sam ne ve, kje njegov cilj leži. Potuje po deželi in jo raziskuje. Naekrat se ustavi, ustali in si postavi bivališče. In razglasi to pokrajino, to deželo za svojo. Prišel je domov, čeprav še nikoli poprej ni občudoval zapadati sonca nad temi vršaki.
Kakor se peljem po tej dolgi cesti, tako so minevala leta, v katerih se je pokrajina počasi, a nezadržno spreminjala – predvsem jo je preoblikoval človek. Zopet se je našel nekdo, ki je prevzel prvenstvo. Vodil je njih, ki so utrjevali ozke poti potohodcev. In pešake so začeli spremljati konji in osli, ovce in krave ter vozovi, napolnjeni s pšenico in repo in korenjem. Sčasoma pa so se te prvotne poti najbrž opustile, listje in zemlja in dež so izprali vse spomine na njih.
Vse, kar je bilo, je prešlo in pripravilo prostor za novo.
Prišel je nekoč nekdo, ki je kot prvi v kamen vsekal cesto, po kateri se vozim zdaj. Prihajali so drug za drugim in gradili tunele, mostove in ograde. Postavljali so bajte, hleve, ograjevali pašnike. Skozi stoletja se je naseljevalo ljudstvo, izoblikoval se je narod, rojevala se je kultura. Prišla je ena vera, zamenjala jo je druga, zrasle so cerkve in samostani. Neuke so podučevali popi in monahi, pesniki, pisarji in pisatelji. Časovni stroj je prišteval in prešteval rodove in generacije, in se še ni ustavil vse do današnjega dne.
Človek se spreminja in drugači svet, zemlja pa ostaja ista, rodna, rodovita, topla. Sprejema nas in nam razkazuje barve, v zameno pa zahteva zgolj to, da jo spoštujemo – od takrat, ko smo prvič stopili po njej, naprej.
november 2011

Komentarji

Priljubljene objave