Postoj, poglej, prisluhni

Že pred hišo sta me pozdravili srnici, ki sta drzno pretekli cesto in odskakljali naprej po klancu. Sredi jase sta se ustavili in v temni modrini jutra začudeno gledali proti meni, nepričakovemu srečancu. Še trenutek sta postali, nakar sta zbežali gozdu naproti.

Ura je odbila šest, zvonovi izza hriba so odzvanjali pritajeno, zgolj mimobežno. V upanju, da ujamem prizor plezanja sonca izpod obzorja proti dnevu – prepletajoč krajevno in časovno os -, sem se odpravil na Travno goro. Pod drevesi me je vseskozi spremljala ista pesem – petje ptic pevk (ali so bili škrjanci, stržki ali sinice, tega ne vem) v taktu potrkavanj malih detlov. Pot so ponekod prekrivale krpe snega, večinoma zmrznjeno zledenelga, vmes pa je po stezi preležavala odeja rjavega listja; od premočene prsti ožgane veje so se izmenjavale z osivelimi kamni, ki so v neurejenem redu prebadali to odejo, spet drugi so bili prekriti, nastavljajoč pasti za nepozornega sprehajalca.

Ob prihodu na zgornjo jaso me je čakal znan prizor: najprej dve žici pastirja, ki sem ju preskočil, nato odprt del gozda, naprej na levi se je že videla klopca, proti desni pa široka pot čez travnik na oddaljen obronek hoste. Po tleh so se beli madeži še vedno borili z rjavozeleno podlago utrujenih trav. In glej, je že med njimi! Izmed teh hladnih barv se, sicer še s sklonjeno glavo, dviga teloh, bel, s sončno sredico. Ne en, mnogo jih je, tu in tam, in glej, tam tudi! Grem naprej, mimo klopce, gledaje v prebujajoč se travnik, iščoč še kakšno znamenje prihajajoče pomladi – in ga najdem: dve majhni trobentici z zaprtimi cvetovi, ki čakata na tisti žarek svetlobe, ki jih bo razprl in razkazoval njuno skromno lepoto.

Po dolgem času sem zopet splezal na oddajnik. Hotel sem pričakati sonce z najvišjega možnega mesta. Toda danes se pričakovanja niso izpolnila, še pred vzhodom so se spustili oblaki in zavili moj pogled v sivino. Vseeno sem bil na vrhu male železne ploščadi kar nekaj časa in fotografiral pokrajino: dolino, meglice, vasi, gozdnato hribovje. Ko so prsti naznanili, da imajo dovolj mraza, sem se spustil po stolpu navzdol.

Nazaj grede sem se ustavil na klopci, da bi napisal kako pesem, a nisem bil v razpoloženju, ki bi se skladalo z vremenom; želel sem pisati svetlejše stihe, prežete z radostjo odkrivanja in prebujanja pomladnega življenja. Tako sem odprl zbirko pesmi Eugenia Montalea in prebral nekaj njegovih stvaritev, hkrati poslušujoč zvoke okolice. Ptiči so postajali vse glasnejši, kot da bi se prepirali; s severne strani se je oglasila lesna sova ter kmalu dobila odgovor z juga. En pogled proti samotnemu drevesu je razkril skupinico sivorjavkastih krilatcev, ki je zapustila njegovo revno krošjno; mar bil je brglez ali dlesk z družino?

Nisem videl sonca, nisem spisal pesmi, a mi vseeno ni žal, da sem vstal tako zgodaj in prehodil nekaj korakov v naravi. Poizkusi kaj takega tudi sam: postoj, poglej, prisluhni!

FOTO GALERIJA