O pesmi

pésem -smi ž (ẹ)

1. krajše literarno delo z ritmičnim besednim redom,
    s posebno glasovno ureditvijo,
    navadno z manjšim številom besed v vrstici
3. nav. ekspr., navadno s prilastkom
    določen skupek glasov, zvokov a) s katerimi se oglaša kaka ptica, žuželka
                                              b) ki jih daje pojavljanje, gibanje, delovanje česa:
                                                  pesem dežja, morja, vetra ga je pomirjala;
                                                  pesem klopotcev, zvonov

Za začetek sem izbral dva pomena pesmi, ki sta zapisana v SSKJ-ju. Pomen pesmi pod točko 2 je pesem v glasbenem smislu in ne sodi v ožji kontekst pesmi, o kakršni bom razpravljal tukaj.

Pesem je lahko krajše (ali daljše, občasno zelo dolgo) literarno delo z ritmičnim (zadnje čase tudi z malo manj strogimi pravili, kar se tega tiče) besednim redom … Moderna pesem ni več tako strogo definirana, kar se tiče ritma in rime oz. vstavljanja svojih zamisli v določen okvir. Moderna pesem je bolj usmerjena v sam pomen kakor pa v obliko; kar je po eni strani dobro, po drugi pa izgubi svoj čar, sploh kadar imamo plavajoč ritem. Pa nočem zdaj govoriti o načinu pisanja pesmi, hočem vam povedati, kaj pesem pravzaprav je. To je boljše zapisano pod točko 3: pesem je skupek glasov. Glasove vseskozi poslušamo, včasih jih celo slišimo. Glas narave; šelestenje listja v vetru, glodanje veverice, preganjanje mačjih mladičkov, masovno oglašanje ptic selivk. Glas človeškega okolja; hrup avtomobilov, pogovor stoterih ljudi vzdolž nakupovalne ulice, žvenket nazdravljanja s cenenimi kozarci, košnja obhišnega travnika. In nenazadnje glas človeka. Včasih je glasen, pogosto je zamolkel in ga ne moremo slišati, če se ga ne trudimo poslušati. To je glas osamljenosti, zaprtosti, nabiranja žalosti in nezmožnost deljenja le-te z ljudmi okoli sebe. Je pa tudi glas veselja, vzklik radosti ob rojstvu otroka, petje zdravljice na rojstnodnevni zabavi. In medtem ko ti poješ in se veseliš in z veliko žlico srkaš srečo, jaz v tihoti razporejam svoje misli, svoje stihe, svoja občutja. Opazujem te, kako se iz srca smejiš in ne morem doumeti, zakaj tega nisem zmožen tudi sam. V meni je namreč pesem dežja, pesem oddaljenega morja; pesem galebov, ki me vabijo na zahod; pesem tisočerih zvonov, ki bijejo meni v slovo. Kam grem? Tebi morda to trenutno ni pomembno, meni pa pomeni potrditev, da sem na svetu zato, da za seboj pustim vsaj kakšno majhno sled. Takšno, da ne bom takoj pozabljen. Da ne bom izpran kot je cesta izprana po dežju. Hočem, da o meni pripovedujejo v pesmi! V pesmi o junaštvu, o hrabrosti kot je še nihče dotlej ni videl. O modrosti, o moči in pogumu, o skromnosti in velikih delih ter dejanjih. A tudi o bridkosti, joku, neuslišani ljubezni; o vseh groznih stvareh, ki se lahko nekomu pripetijo. Tako bo pesem mogočna, napolnjena tako z veseljem kot s trpljenjem, z debelimi vampi in suhimi mošnjami, z živahnostjo in resnobnim obličjem, s prikovanostjo na posteljo in petardo v riti. Moja pesem bo življenje!

Težko se je usesti in napisati pesem. Kajti moj svet hiti, stalno obrača nove liste in poglavja, ko trenutnih sploh še ne dokonča. In potem se vrača nazaj ter išče izgubljene besede; neizrečene besede, neizkoriščene priložnosti. Piše pesem, se vrača in jo hoče spremeniti, preoblikovati, dopolniti. Hoče več dežja, da izpere stare rane. Težko je pisati pesem, kajti sledovi so zabrisani in ni več poti do srca. Kar je nekoč tako vneto bílo, je zdaj postalo sprano, suho, trdo. Kdor se preveč ozira nazaj, pozabi na to, kar je tukaj in zdaj. Namesto da bi pisal pesem, jo sproti briše.

Kaj je torej pesem? To je nekaj, kar nosiš v sebi, kar bi rad povedal, četudi zgolj in samo in le samemu sebi. Ne zavrzi je, ne briši je, kajti je del tebe. Lahko jo preliješ na papir in predstaviš drugim ali pa jo za vedno obdržiš zase. Kajti pesem je bridkost, ki te daje moč. Je veselje, ki te vodi k prijateljem. Je zaupanje, ki ti je v oporo. Je ljubezen, ki ti omogoča vse. Pesem je tvoje življenje!