O pesnenju


In hodil sem po mislih v svojem svetu, hoteč napisati pesem. Prihajali so mimo: motivi in podobe, celo naslovi bodočih večvrstičnic, a verzi se osebno niso prišli poklonit moji nazvočnosti, zato je nisem napisal. Pesmi.
In sem se odločil, da bom napisal nekaj o pesnenju pesmi. O tej umetnosti, bi rekli eni, o tej obrti, bi trdili drugi. Menim, da imajo oboji svoj prav – kadar je iz srca (o tej zlajnani besedi sem tudi že hotel napisati pesem), to ni obrt, sicer pa je lahko cela manufaktura. Vendar v začetku spoznavanja s to umetnostjo moramo dati prostor obojemu – če ne pišemo iz sebe, se vrstice ne bodo nikogar dotaknile; a če ne pišemo dovolj, ne bomo izpilili umetnosti izražanja. Vsaj pri meni je tako. Včasih vem, kaj bi hotel povedati, a ne vem na kakšen način bi dosegel, da bi se pesem ne le razumela, temveč da bi bila tudi njena zvočna podoba dobra. Tako jo včasih pustim nedodelano. Grem in preberem kak Jesihov sonet. Koliko besed lahko uporabiš v pesmi! Jaz ne uporabljam takih. Zakaj ne? Premalo berem. Ampak ravno s takšnimi besedami bi lahko povedal tisto, kar sem želel. Nadalje mora (moja) pesem peti po ritmu – ne nujno po ustaljenih jambih in ostalih načinih pakiranja pesmi v škatle enakih verzov, temveč po preprostem ritem, ki omogoča nemoteče branje stihov, najsi bodo še tako razmetani po številu in dolžini. Za začetek torej izpostavim motiv, zvočnost in ritem.
Naslednja zelo pomembna stvar je slikovna podoba. Ne tista, kakšnih oblik, tradicionalnih ali modernih, je videti pesem na papirju. Podobe, ki jih opisuje pesem! Bogate ali preproste, ni pomembno. Ali minaret, okrašen s pozlačenimi ter marmornimi intarzijami, ali pa suho jutro z nekaj mrzlimi skalami ob tihem drevesu. Skoraj rajši imam preproste slike, takšne kot jih opisuje Juan Ramón Jiménez, npr. v pesmi La Manča. Jutranja oljka, zgolj spomin. A kako čudovito opisano! Izmed naših rojakov bi tu izpostavil Milana Jesiha, ki je z malo besedami narisal prekrasno sliko:Mesec sije nad rečico. Tu gre sicer še več kakor zgolj za podobo, gre za popolnost doživetega trenutka. Kakor ste morda že opazili, so mi všeč tihe slike – take, ki pomirjajo. Kajti slika je lahko tudi zaletava in hreščava. Včasih pa kakšne slike vodijo v dokončno potovanje, v dokočnen mir, dokončno spanje. Torej: pesem je slika.
Vsaka slika potrebuje okvir. Najbrž si nihče ne predstavlja muzejskih umetnin, ki bi bile obdane z okvirjem, dvakrat debelejšim od slike same. Tako je treba tudi v pesmi z malo besedami povedati največ. To lahko utemeljim z dvema tehtnima razlogoma: prvič – če preveč govoriš, se to lahko hitro sprevrže v nakladanje. Pa ne razumeti narobe. Lahko govoriš veliko, a lahko s tem veliko opišeš in še več poveš. Lahko pa s temi besedami poveč vse dvakrat in še to nezanimivo. Drugič – če je pesem predolga, je manjša verjetnost, da jo boš prebral oz. da jo boš prebral v popolni zbranosti. Morda boš le ponovil besede, a ne boš zagledal slike in začutil čustev. Priznam, pri meni se to pogosto dogaja. Zelo lep primer kratke pesmi z jasno sliko je tale Menartova stvaritev.
Brez čustev seveda ne gre. Najsi bo to vročična ljubezen ali hladna otopelost. Potrebno je zgolj to, da jih izpostavimo tako, da jih bo bralec začutil. Kako to storiti? Z besedami. Ta del pesmi je morda najtežji, še posebej, če nočemo ponavljati že napisanih oz. ustaljenih fraz. Dober primer čutne pesmi je tale indijskega nobelovega nagrajenca Tagoreja.
Za konec bi z vami rad delil še dve pesmi izpod mojih prstov, za kateri mislim, da sta mi precej dobro uspeli – Razdeljen in Večer v dvoje. Da pa si ne bom preveč domišljal, da sem (že) pravi pesnih, pa prilagam še tri dela zaresnih mojstrov: Spanje(Jimenéz), Nekoč nekje ob vodi mirujoči (Jesih) in Na trgu (Kette).

Komentarji

Priljubljene objave