Postni zapisi, 3. poglavje

Stebri, ki nosijo višave katedrale v Lisieuxu.

Jezus mu je dejal: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga." (Jn 14,6-7)

Naj se za trenutek vrnem k izvornem vprašanju iz prvega postnega zapisa: kako posredovati vero naprej? Bistveno pri tem je seveda, da smo sami deležni daru vere; da (kolikor je mogoče) spoznamo Boga: da imamo celo izkušnjo Boga ali pa da vsaj razumemo, v kaj verujemo; ter da vemo, kakšno vlogo ima Cerkev. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. (Pt 3,15b)

Cerkev

Beseda cerkev izvira iz grške besede kyriakon, kar pomeni Gospodova hiša. V romanskih jezikih pa beseda za cerkev izhaja iz latinske ecclesia, kar lahko prevedemo kot sklicana skupnost ali zbrano ljudstvo. Skupnost, torej, ki je bila sklicana za zbiranje v Gospodovi hiši, ob Njegovi prisotnosti, da bi se od Njega učila in od Njega prejemala življenje. Skupnost je pomembna, ker posreduje Njegove nauke naslednjim generacijam, podeljuje zakramente in usmerja kristjane na poti. A zdi se, da je danes Cerkev precej na slabem glasu, toda menim, da predvsem zato, ker se jo dojema zgolj kot institucijo, polno afer. Morda bi pomagalo, če bi jo razumeli najprej kot občestvo v Kristusu povezanih ljudi, in šele nato kot hierarhično strukturo (brez katere ne gre). Težave s posamezniki in skrivljenimi nauki so se znotraj Cerkve pojavljale že od prve generacije naprej – to ni nič novega, nič presenetljivega. Duh znotraj Cerkve še vedno veje, ne glede na delovanje nekaterih struj znotraj nje.

Razumevanje

Nekaj malega sem že pisal o spoznavanju, razodetju in skrivnosti vere. Osrednje razumevanje Boga nam je podano v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, ki se je oblikovala v 4. stoletju, v veliki meri kot odziv na krive nauke. Temeljna skrivnost je torej Sveta Trojica, troedini Bog. Pot do spoznavanja Boga je – odvisno od naše odprtosti in od Božje milosti – lahko dolga. Ob tem pa je potrebno zavedanje, da ga nikdar ne bomo razumeli popolnoma. Bog kot vsepresežni bo za nas vedno tudi skrivnost. Že naše lastno življenje in življenje naših bližnjih nam je v sedanjem trenutku največkrat težko razumljivo. Moramo se sprijazniti z dejstvom, da bomo sedanjost v celoti razumeli šele pozneje, morda veliko pozneje. In vendar je danes eden od naših bolj ali manj nezavednih predsodkov, da je najbolj natančen pogled na dogodek tisti, ki je časovno najbližji. [1] Šele v večnosti, ko bomo Boga gledali iz obličja v obličje, ga bomo (mogoče) v polnosti razumeli. Mislim si, da bomo takrat šele dobro razumeli tudi sebe in svoje bližnje. Zavedati se tudi moramo, da naš um ni najvišje in nespremenljivo dobro [2] – niti naš osebni, niti sosedov, niti vsečloveško kolektivni um. Če imamo malo ponižnosti, bomo spoznali, da hitro pridemo do meja lastnih razlag o najglobljih resnicah bivanja. Tako je bilo tedaj pri meni, ki nisem vedel, da mora drugega luč razsvetljevati um, če hoče biti deležen resnice, ker sam ni bistvo resnice. [2] V kolikšni meri je torej sploh mogoče spoznati Boga? Duh, ki prebiva v tebi, napravlja tvoj razum za Božje prebivališče. Ko boš slišal, kar je zapisano o skrivnostih, tedaj boš umel, česar nisi vedel. [3] Duhovna pot je – pot. Spoznavanje navadno prihaja postopoma. Želeti imeti vse odgovore, in to takoj, pomeni zapustiti svet zaupanja zaradi sveta človeške preračunljivosti. [1] Nadalje, ko Ciril Jeruzalemski uvaja pripravnike na krst, jim pravi: Nauki o kopeli prerojena so namreč podani v določenem sosledju; če jih zanemariš danes, kdaj boš lahko to popravil? Pomni, da je čas sajenja drevja: toda če zdaj ne kopljemo v globino, kdaj bomo lahko dobro posadili to, kar je bilo enkrat slabo posajeno? [3]

Utelešenost

Krščanska vera ne temelji na teoriji, na filozofskem spoznavanju Boga. Njen temelj je v razodetju. Zares fascinantno je, da je krščanstvo najbolj prizemljena vera in hkrati najbolj vzvišena; najbolj utelešena in hkrati najbolj mistična. Vrhunec razodetja je rojstvo Jezusa Kristusa, utelešenje Boga. To je temeljni kamen za razumevanje resnice, ki ga, tako se zdi, vse bolj odvaljujemo iz kolektivnega uma. Tako se v družbenem zavedanju vse bolj razširja misel, da je "Jezus bil dober učitelj ... zares pravičen in moder človek ... moralni zgled ... prijazen do vseh, razen morda do tistih zares zlobnih." Glej, kako slabotna leži duša, če še ne stoji na trdnem temelju resnice. Kakor veje veter različnih mnenj, ki po jeziku prihajajo iz src govorečih, tako jo zanaša in obrača in suče in vrti in zasenčuje se ji luč, da ne vidi resnice. [2] Zgodovinskost Božjega utelešenja je naš trdni temelj resnice. Kristus Bogočlovek nam je odprl pot spoznavanja Boga, saj je sam pot, resnica in življenje. Za nas je to vir neizmernega veselja, saj na svetu ni ničesar, kar bi nam lahko dalo večjo srečo, kot je spoznanje Boga Očeta. [4] Na krščanskem vzhodu dajejo večji poudarek na podobnosti človeka z Bogom. Človek je lahko postal podoben nevidnemu Bogu samo s pomočjo Bogočloveka, vidne Besede, ki je postala meso in je prebivala med nami. [5] Ker življenje v svoji celovitosti zaobjema tako duha kot snov in ker se je Bog utelesil, sledi, da je smisel sveta, in v njem Božja resnica, notranja edinost z vsem. Z neskončno silo ljubezni ta isti smisel pronica v temo, obvladuje sámo človekovo bistvo, prerodi njegovo naravo in se v njem v resnici uteleša. [6] In Kristus nam zagotavlja, da če smo spoznali njega, smo spoznali in v njem videli tudi Očeta.

Se nadaljuje ...

Viri:

1. Brother John of Taize, The Pilgrim God, 1. The Journey Begin
2. Avrelij Avguštin, Izpovedi, Četrta knjiga
3. Ciril Jeruzalemski, Krstne in mistagoške kateheze, Uvodna kateheza
4. Evagrij Pontski, Vprašanja o spoznanju; iz: 5
5. Tomaš Špidlik, Cerkveni očetje, 4. Človek – Božja podoba
6. Vladimir Solovjov, Duhovne osnove življenja, O krščanstvu