Štruca s Skuto, prosim

Že lansko leto sva z Juretom hotela naskočiti Skuto, a sva morala že po Koroški Rinki začeti bežati pred nevihto. Včeraj sem na hitro odločil, da še enkrat poskusim s to goro ter da izkoristim lepo vreme za hribovski sončni zahod in vzhod. Seveda se zopet ni vse izšlo po načrtu. Zvečer je bila megla, v bivaku pod Grintovcem pa deset Čehov, zaradi česar sem jo mahnil naprej proti bivaku pod Skuto. Ujela me je noč, megla ni pojenjala, izpraznile so se baterije v čelki, zaradi česar nisem več videl markacij. V zadnjem poskusu sem se dvignil malo višje, če bi morda kje zagledal bivak, a brez uspeha. Poiskal sem kolikor toliko raven kos trave v relativnem zatišju in razpakiral spalko ter po sili razmer prenočil pod milim nebom na približno 2200 metrih nadmorske višine. V spalki (tisti ta dobri iz pravega puha) me sicer ni zeblo, a udobno vseeno ni bilo.

Zjutraj je bilo vse drugače. Krasno jutro, imeniten sončni vzhod, vzpon na Skuto, Štruco in Dolgi hrbet. Konec dober, vse dobro.

Čeprav je bila megla, sem z zase značilnim optimizmom začel pot.

Za par sekund je izgledalo še obetavno, dokler ni megla zatrla še zadnje svetlobe in dokler nisem v bivaku našel vesele češke druščine.

Zzzzzeblo me je kot psa, roka se je tresla. Ne vem, kolikšna je bila temperatura, a sem prepričan, da pod ničlo.

Ni bilo udobno, a od tu se imel krasen razgled na Skuto, malo višje pa še proti goram okrog Kamniškega sedla.

Sončni vzhod izza Ojstrice.

  

Skuta (levo) se prebuja.

Skuta in Rinke (desno).

Svetloba mimo Ojstrice in Planjave.

Podrta pot čez Žmavčarje na Skuto. Uradno je pot zaprta, v resnici pa je možnih več varnih in enostavnih obhodov.

Pogled z vrha Skute (2532 m) proti Julijcem.

Pogled na greben Košute.

Oprema.

Čisto prava Štruca (2457 m)!

Še zadnji cilj, Dolgi hrbet (2473 m).