Ko gore spregovore

Ožarjena Bovški Gamsovec in vrh Pihavca. Jutranji pogled z vrha Stenarja.

Končno grem lahko za en teden v hribe! sem se veselil in načrtoval, a se vrnil že po dveh dneh domov.

Aprilska poškodba gležnja in posledično dolgotrajna športna neaktivnost nista prav nič pripomogli k odločitvi, da se za začetek sezone odpravim kar na Škrlatico. Ter na Dolkovo špico, Križ in Stenar. Priznam, da se v gorah nisem še nikdar toliko namučil kot včeraj in danes. Ne gre samo za težo vzpona nepripravljenega telesa, marveč za včasih nevzdržno tišino med kamnitimi stenami, v kateri te začnejo razjedati lastne misli. Gore - če hodiš sam - so najboljše okolje za prečiščevanje in odkrivanje svoje notranjosti. Ko sestopaš z vrha neprespan, utrujen, s težkimi tresočimi nogami, ožuljen po prstih, petah in gležnjih, opečen po golenih, rokah, glavi in vratu, in ko ni ničesar, kar bi te zamotilo, sta tvoja edina spremljevalca srce in glava. Takrat si resnično najbolj povezan s samim seboj: medtem ko paziš na vsak naslednji korak, premlevaš svoje življenje, želje, čutenja, načrte, odločitve. Ob tem naporu ti ne preostane nič drugega. Ko doma tole zapisujem, mi najmanj deset stvari odvrača pozornost in neprimerno težje zbiram svoje misli. Tam na ozkih stezah pa te le občasno zmoti brenčanje čebele ali pogled na smerokaz. Med vso to miselno reciklažo sem presenetljivo ugotovil, koliko reči, ki sem jih počel v zadnjih petih letih, je za mojo srečo popolnoma nepotrebnih, ker samo tratijo čas in preusmerjajo pozornost stran od tistih pravih in bistvenih. Vsak potrebuje nekaj, da mu predre njegov kokon in da odpade vsa navlaka: pri meni so bili to čas, hoja in eno prav posebno srečanje. Po dolgem času sem zopet začel odkrivati globine duše, spet lahko čutim neizmerno veselje, a tudi močno bolečino. Mislim, da zopet postajam človek, ki zna ljubiti. In takšnemu človeku se lahko življenje kaj hitro obrne na glavo. Srčno si želim, da se bo, ker se mi je razodelo, kako je, ko spet upaš, ljubiš in veruješ.

Ni me le utrujenost pripeljala domov. Gore so mi razgalile nekaj skrivnosti moje duše in želja po samotarskem pohajkovanju se je v trenutku sesula v droben grušč melišča ter me po njem ponesla nazaj v dolino.

Za konec pa še ena Gregorčičeva z naprej usmerjenim pogledom:


Ne kliči mi minule sreče
ne vzbujaj vzdihov davnih dni,
v bodočnost mi ne zri boječe:
biló je eno - to še ni!

S spomini, s strahom se ne muči,
ne drugih s sabo, druže moj;
življenja jedro prav preuči
in znaj: ta hipec je le tvoj.


Naj se pustolovšina prične! No, izkazalo se je, da je bila malo drugačne narave kot sem načrtoval.

Bivak IV, v ozadju Stenar.

Najprej desno, nato še levo :)

Pogled proti Dolkovi špici (levo) izpod vrha Škrlatice.

Tik pod vrhom Škrlatice (2740 m).

Na vrhu Dolkove špice (2591 m), v ozadju Škrlatica. Ne vem, zakaj tale možicelj izgleda bolj kot kak grob :D

Poslednjih nekaj metrov do vrha Križa. V ozadju Stenar.

Vrh Križa (2410 m).

Razgled s Križa v smeri Triglava.

Zgornje Kriško jezero.

Pogačnikov dom na Kriških podih.

S Pogačnikovega doma se odpre imeniten razgled proti Trenti.

Po napornem dnevu je takšen razgled najbolšja nagrada.

V ozadju obsijana Bovški Gamsovec (levo) in Pihavec (desno).

Nisem povohal, ampak najbrž je kar smrdelo :) Levo v ozadju se dviguje Stenar.

Sonce bo kmalu zašlo.

Obiskovalcev ni primanjkovalo. Presenetljivo veliko je bilo Nemcev.

Oče in sin.

Vsi smo uživali v razgledih.

Lunin vzhod.

Poslednji žarki.

Sončni vzhod z vrha Stenarja (2501 m). Skoraj sem ga zamudil, ker sem v temi zgrešil na nekem odcepu in kar nekaj časa hodil dol po Sovatni proti Vratom.

Pogled v smeri Škrlatice.

Ta oblak, ejga!

Obsijana stena Križa, za njim Razor. Včasih sem ob takšnih razgledih slavil delo Stvarnika. Nato sem ga nekaj časa ignoriral. Danes pa sem ga ponižno prosil ...

Razor.

Za konec pa še pogled na Triglav.

Komentarji

Priljubljene objave