Indija, tretji del: JODHPUR ali mogoče se bova še kdaj vrnila tja

Odkrila sva nov svet. 

Ko se človek odpravi v neznano, se samemu sebi zdi kot raziskovalec. Še posebej, če si nadene klobuk kot Indiana Jones in dolgo belo majico v stilu angleških kolonialistov. Toda nismo več v letu 1940 in arheološke pustolovščine nimajo več istega pridiha romantike, zaprašenosti in nevarnosti, kot smo tega vajeni iz starih filmov.

Vseeno sva se počutila kot prava pustolovca, ko sva iz parka Rao Jodha uzrla trdnjavo Mehrangarh Fort, ki se mogočna dviguje nad mestom, ki sva se ga namenila raziskat.

Foto: Anja Babič.

Kenotaf oz. lažigrob pred mavzolejem Jaswant Thada.

  

Razgled s trdnjave Mehrangarh Fort proti Jaswant Thadi.

Tik pod trdnjavo se nahaja Hill View Guesthouse, v katerem sva se kuhala naslednji dve noči in s katerega se odpira lep razgled nad Jodhpurjem, ki je zaradi modro obarvanih hiš dobil vzdevek Modro mesto. 

V Indiji je za turiste večna dilema: 
kje jesti, da se uspeš izogniti driski. 

Zaenkrat sva uspešno manevrirala med pestro izbiro na ulici in v restavracijah, tako da so bila najina prebavila v dobrem stanju. Bil pa je en tak dan, ko je Žigu po nekaj dnevih sladkanja z mangom in lubenicami zadišalo meso. V takih primerih pogledava v Lonely Planet in zapičila sva se v Indique, restavracijo, ki je bila znana po kozjem mesu. Sledila sva ulicam na zemljevidu in hitro ugotovila, da je šlampasto narejen. Orientacija naju je pustila na cedilu in prispela sva do Sardar marketa. Tam je bilo živahno in ljudi je kar mrgolelo, cisto vsak je nekaj počel, prodajal ure, blago za sari ali lubenice, kupoval začimbe, avtomobilske gume ali kič. Kljub krulečim želodčkom sva se sprehodila in postala del urejenega kaosa. Očitno sva bila videti izgubljena in nek moški naju je povprašal, kaj iščeva. Restaurant Indique, je rekel Žiga, možakar pa je le pomignil, naj mu slediva. Hitro je hodil in ves čas pogledoval čez ramo, če mu slediva. Že res, da naju je orientacija pustila na cedilu, ampak ... hej, ali ne gremo v napačno smer? Ko sva se ustavila in se hotela orientirati, je prišel nazaj do naju in naju skoraj zvlekel naprej. Ulice so postale drugačne, bolj temačne, manj oblegane. Žiga se je spomnil, da bi lahko na GPS-u preveril, kam gremo. Seveda smo hodili narobe. Ob prvi priliki sem ga potegnila na stran in sva tekla, kolikor so naju le nesle noge. Verjetno nama je le želel "pokazati" svojo trgovinico in nama prodati malo neuporabne krame, pa vendar! Kakšna zvijača!

Naposled sva le našla pravo restavracijo. Seveda sva bila edina gosta, saj semkaj zahajajo le turisti, ki jih pa v tem letnem času ni bilo. Anja je naročila nekega piščanca, jaz Lal Maans (kozji curry), pa vsak še eno veliko pivo. Vse skupaj ni bilo poceni, ampak boljše hrane na potovanju nisva več zaužila.

Tu sva kupila najboljšo lubenico EVER! Bila je tako velika, da sva jo podelila z otroki naših gostiteljev :)

Utrip z ulic modrega mesta. Otroci, igranje kriketa in seveda sem pa tja kakšen pes.

    

Včasih je bilo tako vroče, da sva si namesto kosila privoščila mango, liči in papaje.

  

Včasih je prodajalec kart bolj zanimiv od muzeja. Tale je bil pri palači Umaid Bhawan.

Nekega večera ob vračanju v hostel sva opazila to bitje, ki je bilo že čisto na koncu ...

  

Odkar potujem z Žigom, je redkokatero jutro mirno. Tako pač je, če je tvoj fant fotograf! Vstala sva ob štirih ponoči in tokrat sem mu bila hvaležna, da sva izginila ven iz sobe. Celo noč sem se zbujala, ker je bilo notri zadušljivo in nisva imela klime. Saj vem, sliši se razvajeno, ampak mlatilec zraka na stropu res ni rešitev za najbolj vroči del leta ...

Zunaj pa je bilo prijetno vroče. Kdor je pameten, zgodaj vstane in postori tisto, kar lahko. Namenjena sva bila na utrdbo, da bi fotografirala Modro mesto, ki se prebuja. S ptičje perspektive. Varnostniki so lenobno pokazali na tablo, kjer je pisalo, da se trdnjava odpre šele ob devetih. Presneto! 

Ampak kjer je volja, je tudi pot. Stran od oči mož postave sva se ilegalno povzpela na obzidje. Razgled je bil izjemen ...

V ozadju se dviga markantni Umaid Bhawan.

Čudovito je bilo opazovati ljudi, ki se prebujajo po nočnem počitku. Seveda so domačini pametnejši od naju in raje spijo na strehah kot v pregretih sobah.

To je morda moja najljubša fotka iz Indije. Odlično izgleda natisnjena v velikosti 40x60 cm! Kdor bi si jo zaželel, me lahko kontaktira (info@ziga-lovsin.com) in se dogovorimo za print :)

Za Indijke je poslikava s kano (henno) kot nekakšen nakit. Tele vzorčke je Anji narisala naša gostiteljica. 

  

Toor Ji Ki Baori, eden izmed radžastanskih stopničastih vodnjakov.

Časa v Jodhpuru sva imela ravno dovolj, da sva se odpeljala še na poldnevni izlet v nekaj bližnjih vasi. Pokazali so nama, kako izdelujejo posode za vodo (kljub temu, da je posoda cel dan na 45°C, voda v njej ostane prijetno hladna) in tudi sama sva se preizkusila v lončarjenju, kar nama je šlo (bolj ali manj) dobro od rok. Pokazali so nama tudi, kako vezejo preproge (in nama na vsak način hoteli kakšno tudi prodati - ne, nisva se dala!), na koncu pa sva prisostvovala tudi ceremoniji z opijem. Tak tradicionalen postopek ni problematičen, zaskrbljujoče pa je dejstvo, da prihaja do mnogih odvisnosti, tako da opij postaja čedalje večji javnozdravstveni problem podeželskega Radžastana.

Foto: Anja Babič.

Foto: Anja Babič.

  

Foto: Anja Babič.

Ceremonija z opijem.

Ko pozno popoldne vstane veter, se naenkrat vse strehe napolnijo z mladimi močmi in mesto se preplete z barvitimi plapolajočimi zmaji. Na vrhu najinega hostla sta se igrala prijazna muslimanska otroka, nečaka šefice Hill View Guesthouse-a.

Zvečer so vsi na strehah in se igrajo, telovadijo, pogovarjajo, berejo, izvajajo jogo ali enostavno uživajo v pogledu na svoje mesto.

Po treh lepih dneh sva se z nočnim vlakom odpravila naprej. V Jaipur, kjer je Žiga izgubil nekaj kilogramov :)

Anja & Žiga

P.S.: Nekaj fotk sem objavil že junija, ko sem na blog dal ANALOGNE FOTOGRAFIJE (fotke #1 do #19).