Indija, drugi del: JAISALMER ali kako se je najin izlet v pustinjo klavrno končal

Puščava.

Tako izsušeno resnična in hkrati plavajoče metaforična! V tebi poteka boj med dobrim in zlim, med dežjem in prahom, med človekom in škorpijonom, predvsem pa med tvojo čistostjo in turisti, ki ti namesto hvaležnosti zapuščajo smeti. 

V Jaisalmer sva prispela dopoldne, ko je bilo sonce že visoko na nebu, peska v zraku pa tudi čez noč na vlaku ni primanjkovalo. Sprehodila sva se po mestu z načrtom, da čimprej najdeva agencijo, preko katere bi šla na kamelji safari. Zaradi prehude vročine pa večina agencij izleta v puščavo sploh ni imela v ponudbi. A vendarle sva našla nekoga, ki nama je (bojda za višjo ceno kot običajno - 2500 rupij na osebo) priskrbel dve kameli in vodiča.

Še vedno se nisva dodobra izučila umetnosti barantanja.

Do odhoda sva imela še nekaj ur časa, tako da sva si ogledala osrednji del mesta ter zavila v restavracijo Saffron na najino prvo indijsko kosilo (do tedaj sva namreč jedla še domače sendviče ... ups). Bila sva edina gosta. Tako je to, če prideš izven sezone.

Ohlapne hlače, dolgi rokavi, šal. Za nekaj rupij (za preveč rupij ... spet) sva se zaščitila pred puščavskim soncem in vetrom. Hlače so seveda počile že po nekaj urah, točno pri mednožju. A naj vas ne skrbi, na fotkah se tega ne vidi :)

Končno je prišel čas, da izkusiva moč spokojnosti in prostranosti puščave.

Še preden sva prispela do parkirišča za kamele, sva imela priložnost za ogled džainističnega templja Amar ter ene izmed puščavskih vasic. Tu so nama otroci z veseljem razkazali svoje domove, potem pa seveda zahtevali bakšiš. Denar, nekaj drobiža, sva raje dala njihovim materam ter pohitela nazaj k džipu, saj naju je čakala še veličastnejša dogodivščina.

Na templju Amar.

Thar, Velika indijska puščava, se razteza med Indijo in Pakistanom. Stopila sva vanjo, z zibajočim se korakom dromedarja in vodičem, komaj dvajsetletnim fantom, ki je potožil nad svojo usodo: nad nezmožnostjo izbiranja neveste ter težko dosegljivo količino denarja, potrebno za odkup kamele.

Jezditi na kameli ni prijetno, a sčasoma se navadiš in padeš v ritem pozibavanja. To nihanje deluje kot meditacija, ki te pripravlja na izkustvo brezmejnosti neba in zemlje ...

... dokler ob poti ne zagledaš cel kup smeti. Plastenka tu, vrečka tam, nesnaga vsepovsod. Rekli so nama, da greva v non-turistic območje. Oh, kaj naj sploh rečem. Bolj kot smeti vidiš navzočnost človeške neumnosti in brezbrižnosti.

Noč je bila jasna in presenečeno sva ugotovila, da je na nebu vedno več zvezd. Bil je en tak trenutek, ko je še Žiga prijelo, da bi zaplesal z mano. Počasen valček na polglasno puščavsko brundanje se je počasi prevesil v živahen fokstrot in noge so vedno manj spretno gazile po mivki. Čas je bil za romantično umivanje zob in skok v deželo sanj. Pokrila sem se čez glavo, kajti veter je preteče tulil, in zaspala sva kot dve kladi. A ne za dolgo. Zaslišala sem ravsanje in divjanje, ki se je odvijalo nedaleč od naju. Kaj je to? sem presenečeno buljila v temo. Zbudila sem Žiga, a ves hrup je iznenada potihnil. Tema je spet legla na najine oči. Sanjala sem, da okoli mene vohlja en pes in jé naše čapatije. Potem je zacvililo. In bil je pes. Pa ne le eden. Bil je pravi pasji direndaj. In tako je bilo do jutra, ko naju je vrglo pokonci prerano sonce in sva si iz oči solzavo mencala mivko, iz ušes pa je nisva dobila še teden dni. Oh, te romantične puščavske noči ... ♡

Fino se je sprehajati po pustinji, ko ti hladna mivka drsi med prsti in te objema šibko sonce. Vsekakor sem morala preizkusiti vse skoke, ki sem jih lahko priklicala z jazz baleta, Žiga pa me je s fotoaparatom lovil v zraku.

Prešerno sem še zadnjič skočila in zavreščala. Kaj za vraga je bilo to? Stemnilo se mi je pred očmi, a vendar sem ga jasno videla, Škorpijon. Bil je majhen in zloben. Žiga, daj ga, slikaj ga, sem še uspela reči, on pa je bil malo zmeden in ga ni uspel dobro izostriti. Vsi trije z vodičem smo zajahali kamele in v kasu puščali pustinjo za sabo. A šlo je peklensko počasi. Mezinec me je bolel, kot da bi mi ga z žagico rezali stran, bolečina se je širila navzgor in zdelo se mi je, da jezdimo ure, saj je čas v moji glavi tekel svojo pot. Do džipa sem se uspela obdržati v sedlu, odpeljali smo se proti mestu s kopico neznancev v avtomobilu, ki so bili veseli, da so lahko pomagali. Ne spomnim se vasi, mimo katerih smo peljali, ali kaj so govorili ...

Nisem mogel verjeti, da je kamelji šprint tako počasen. Pol minute teka, pa potem spet 5 minut hoje. Bal sem se, da Anja ne bo zdržala do avta. Ali ne gre hitreje? Naposled smo le prišli do džipa, sproti pobrali še nekaj naključnih ljudi in se odpeljali do bolnišnice. Voznik nama je pomagal poiskati pravo ambulanto (čeprav tudi sam ni vedel, kam moramo iti), saj so bili vsi napisi v hindiju in bi midva bila gotovo popolnoma izgubljena. Zdravniki nisi bili pretirano vznemirjeni, ko so slišali, kaj se je zgodilo. Injekcija v rit, injekcija v prst (lokalni anestetik proti bolečini ob piku - to je bilo najbolj odrešujoče), ena tabletka. Pol urce na bolnišnični postelji, manj kot 1€ stroškov ter predčasen klavrn konec jezdenja po puščavi.

Na srečo se je vse dobro izteklo in Anja je bila hitro zopet na nogah.

Po njenem presenetljivo hitrem ozdravljenju sva se odpravila proti trdnjavi. Razgled na zaprašeno mesto, džainistični templji, izgubljena tanartaboljša sončna očala (grrr), krojači pri delu, mrzlo pivo, številni mopedisti na ulici ter jezero Gadsisar s svojimi malimi svetišči so le nekateri izmed mnogih utrinkov, ki so prišli v ožji izbor za širšo javnost ...

Véliko pivo je malo večje kot pri nas, in sicer 0,65 litra. Najbolj popularen je Kingfisher, najmočnejši pa seveda Bullet :)

Foto: Anja Babič.

Ob koncu dneva sva bila tako utrujena, da bi se lahko brez problema ulegla poleg njih. A čakal naju je vlak za Jodhpur, najino najljubše mestece v Radžastanu.

Anja & Žiga