Potepanje po Boliviji

Bolivija, 9. del

El Choro, starodavna predinkovska pot severovzodno od La Paza, se prične na 4800 m.n.v. in se po treh dneh hoje konča v Chairu na zgolj 1200 metrih. Pot od zasneženih vršacev preko meglenega hribovja do subtropskega gozda. Pot, ki človeku podarja dih življenja.

Z nami je šla in nas je vodila ena in edina Tina Zgonik. Hvala.

Začetek trekinga je bil predviden na vrhu prelaza, vendar je zapadlo toliko snega, da nas je voznik minibusa odložil 300 metrov nižje in smo najprej potrebovali še dve uri, da smo se povzpeli do izhodiščne točke.

Razgled s prelaza je bil fenomenalen.

Bolj kot smo se spuščali, bolj se je odpiral pogled na nezasneženo pokrajino.

Včasih smo samo obstali in se čudili.

Lama!

Od tega pasu navzdol nas je vseskozi spremljala nizka oblačnost.

Ob poti je bilo precej slapov – El Choro v enem izmed indijanskih jezikov pomeni potok – in res smo veliko časa prehodili v družbi spuščajoče se vode.

Mistika: kamni in meglice.

Vasi, ki so postavljene ob poti, so nastale nedolgo nazaj, saj je bil večji del poti ponovno odkrit šele pred dvajsetimi leti.

Zadnja fotografija prvega dne. Tik zatem so nas požrli oblaki in tema.

Jutro drugega dne: popolnoma drugačna pokrajina.

To ni džungla, ampak oblačni gozd.

Malo počitka ne škoduje. Nahrbitniki so bili kar težki.

Del poti je tlakovan (ne na novo – tile kamni so tukaj že précej stoletij), deloma pa so gozdne potke.

Eden izmed mnogih malih mostičkov.

Med potjo je več popotnikov imelo zdravstevene težave, zato smo si včasih drug drugemu nosili del opreme. Pa občasno nas je ujel tudi dež.

Že ko smo prispeli do tega kampa, sem se veselil tako večernega kot jutranjega razgleda na doline pod nami.

Medtem ko smo morali preobleči prešvicane cunje, so iz druge doline prišle mule in prinesle obilo zalog hrane.

Dobro jutro!

Jutra v gorah so vedno lepa, najsi bodo deževna ali sončna.

Tokrat je posijalo sonce :)

Tudi mule so uživale, kakopak.

Nekateri mostovi so bolj varni kot drugi.

Poraščenost in zaraščenost.

Sprehajanje po spolzkih tleh.

Slap številka X.

Zopet nas je ujel dež.

Japonski vrt. V tem letnem času nič ne cveti, pa tudi sicer je vprašljivo, če po smrti lastnika sploh še kdo primerno zanj skrbi. Tale Japonec, ki je zasadil ta vrt, je tudi odkril pot El Choro.

Zadnja fotografija s tega dela potovanja. Od tu smo se spustili do Chaira, od koder smo najeli prevoz do Coroica.

V Coroicu smo skupaj preživeli en dan, nato pa smo se razdelili na dve skupini: dve punci sta ostali v tem prikupnem mestecu, ostali pa smo se odpravili na 12-urno vratolomno vožnjo v Rurrenabaque in od tam za dva dneva po reki Yacuma v bolivijsko amazonsko savano, Pampe.

Na vsakem rečnem ovinku smo videli kakšnega kajmana.

Biguá (Phalacrocorax brasilianus).

Ciganska kura ali hoacin (Opisthocomus hoazin).

Šolski primer drevesa, ki spada v tovrsten podnebni pas.

Garza mora (Ardea cocoi).

Ena izmed treh vrst opic, ki smo jih videli v pampah.

Spali smo v hiškah, ki so postavljene na vsokih stebrih – v deževni dobi se gladina vode precej dvigne.

Sončni zahod, fotografiran iz čolna.

Če bi ne bilo komarjev, bi lahko vsak večer preživel na takšen način. Bogu hvala vsaj za repelente z džugnelsko formulo.

Zjutraj smo se že navsezgodaj odpravili na pot, da bi opazovali sončni vzhod in poslušali prebujanje živali.

Kajman v mirni jutranji vodi.

Sončni vzhod na reki Yacuma.

Zajtrk!

Zamišljena opica.

Po zajtrku smo skočili v vodo, da bi plavali z delfini (da, tukaj so delfini, prav zares!), a si niso upali igrati se z nami.

Sledilo je lovljenje piranh. Ujeli smo vse tri vrste: bele, rumene in rdeče. Foto: Urška Petrevčič.

Rdeče piranhe so največje in zato tudi najbolj primerne za na krožnik :) Po kosilu smo se vrnili v Rurrenabaque in od tam po nekaj negodovanja, pregovarjanja in prerekanja z avtobusnimi prevozniki v La Paz. Vožnja je trajala samo dobrih 15 ur.