Ljubezen.
Sveto pismo je, četudi imajo mnogi slabo mnenje o njem, izreden vir modrosti. A tisto, kar sem v zadnjem času iskal, so bili praktični nasveti. Prepogosto Besede, ki nam jih pripoveduje Pismo, ponižamo v besede, ki lepo zvenijo. In ostanejo prav to: lepe besede. Zveneče cimbale. Brez vsebine, ki bi govorile o konkretnih stvareh; ostajajo tam nekje v oblakih - visoke, lepe in odhajajoče z vetrom.
Letos sem bil na mnogo porokah. Kot svat, glasbenik ali fotograf. Več ali manj se vse dogajajo po istem kopitu, čeprav je vsaka zase edinstvena in posebna. In več ali manj se bere eno in isto berilo, tisto iz Prvega pisma Korinčanom. Saj veste, gre za odlomek, ki govori o ljubezni. Lepe besede, ki smo jih že ničkolikokrat slišali. Sprašujem pa se, koliko ljudi jih dejansko dojame. Koliko jih posluša besedo za besedo in jih razume kot nekaj, kar nam lahko pomaga v vsakdanjem življenju? Vsi poznamo tista dva stavka, ki ju je apostol Pavel zapisal ob koncu odlomka: Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Te besede so tudi iztočnica za moje nadaljnje pisanje.
Iskal sem upanje. In sem se naslonil na Boga. Priznati moram, da sem po dolgem času zopet trkal na njegova vrata, da sem po dolgem času resnično potreboval Njegovo pomoč. Precej sem poslušal pesem "Le v Bogu umiri se srce", ki je osnovana na enem izmed psalmov, ki govori tudi o upanju. Ne vem, kaj se me je tako dotaknilo, ali melodija ali besedilo, a ob tej pesmi se mi je srce vedno malo pomirilo.
Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje. (Ps 62,6)
Toda, na kaj sem upal? Na to, da bom zopet postal trden v veri in da bom zmožen iskreno ljubiti. Zopet se izkaže, da so te tri stvari močno med seboj prepletene. Upal pa sem tudi na eno bolj konkretno stvar: da se bom znal pravilno odločiti o svoji življenjski poti, da bom trden v tej odločitvi ter prepričan, da je bila le-ta pravilna. Skratka, šlo je za to, da sem hotel sam pri sebi ugotoviti, kaj je zame bolj pomembno, kje so moje prioritete, kaj bo moj poklic, kaj lahko dam začasno na stran, kaj pričakujem od samega sebe, kakšen pomen imajo zame bodoče dekle, žena, otroci, družina.
A brez vere ne gre. Brez tega, da verjameš, da se boš zmogel odločiti ter da se boš mogel tega držati, težko kaj konkretnega storiš. Brez blagoslova pa je to še toliko težje - kot kristjan pač tako čutim. Zato je dobro imeti Nekoga, na katerega lahko nasloniš svojo težko glavo, svoje utrujeno srce, svoje upanje. Zato verujem. A ne dovolj, kajti Jezus je rekel: "Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' in bi vam bila pokorna." (Lk 17,6) Ima kdo takšno vero? Nekateri so jo imeli. A On gre še dlje in pravi:
"Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil." (Jn 14,12-14)
S takšno vero bi se moral spustiti v pustolovščino življenja. Da me ne bi bilo strah. Da bi lahko počel karkoli in bi vedel, da je dobro in da je prav.
V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah ... in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni. (1 Jn 4,18-19)
A manjkalo je še nekaj drugega. Ljubezen. Do Njega, do sebe in občasno tudi do bližnjega (če ne drugega, sem bil tukaj slab predvsem pri izkazovanju ljubezni). Najbolj me je teplo to, da nisem imel ljubezni do sebe. In kadar primanjkuje le-te, se poruši tudi vse ostalo, čeprav se še tako trudiš, da bi kaj naredil, kaj spremenil; da bi gradil na boljši samozavesti in samopodobi ter na odnosih z ljudmi, še posebej s tistimi, ki so ti najbližje, ki jih imaš najbolj rad.
Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. S tem se začne tisti pravi in odločilni preskok k tistemu, po čemer stremim, k vsem tem, o čemer sem pisal zgoraj. Ko sem enkrat dovolj zrel, lahko gledam brez bruna v očesu.
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. (1 Kor 13,1-3)
Slavni odlomek, lepe besede. A vendar, dragi bralec, preberi jih še enkrat. Preberi jih tako, da se ti vtisnejo v spomin in v srce. Preberi jih tako, da bodo še dolgo donele v vseh še tako zakotnih kotičkih tvoje glave. Kajti to so besede, ki na najlepši možni način opišejo pomen ljubezni. So besede, ki sem jih ničkolikokrat slišal, jih logično razumel, a jih pozno (morda celo prepozno) dojel. Kajti nisem dojel tudi tega, o čemer Pavel piše v naslednjem odstavku: Ljubezen je potrpežljiva ... Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Nisem bil potrpežljiv in nisem verjel. Tu sedaj ne govorim več o ljubezni do sebe, marveč o ljubezni do drugega. Težko mi je bilo reči "rad te imam" ali "ljubim te", ker nisem bil prepričan ... v nič. Ne vase, ne Vanj, ne v njo. A zdaj vem, da bi lahko reagiral drugače, da bi lahko vse tisto izrekel brez kakršnega koli zadržka, brez strahu. Da bi lahko rekel celo "izberem te". Ker vem, da te zlahka ljubim.
A vendar se je to moralo zgoditi: to, da sta šla dva človeka vsak svojo pot. Kajti če se ne bi, bi še vedno bil popolnoma na istem, kot sem bil pred nekaj meseci. Nič se ne bi spremenilo in v nobenem primeru ne bi prav dolgo ostala skupaj. Ker - če povem zelo poenostavljeno - jaz nisem bil jaz. Ker nisem vedel, kdo sem in kje stojim.
Zdaj pa stvari vidim jasneje. Zdaj vem, kaj hočem. Ne trdim, da sem v vsako stvar stoodstotno prepričan in da je vse rožnato, ker ni in ker ne more biti. A začrtal sem svojo novo pot. In po njej hodim bolj trden kot kadarkoli prej. In prav vsi ste vabljeni, da se mi na tej pustolovščini pridružite.
P.S.: Spet poslušam dobre stare nezlajnane Pop Design komade :) Tole si dajte čim bolj naglas :)
Letos sem bil na mnogo porokah. Kot svat, glasbenik ali fotograf. Več ali manj se vse dogajajo po istem kopitu, čeprav je vsaka zase edinstvena in posebna. In več ali manj se bere eno in isto berilo, tisto iz Prvega pisma Korinčanom. Saj veste, gre za odlomek, ki govori o ljubezni. Lepe besede, ki smo jih že ničkolikokrat slišali. Sprašujem pa se, koliko ljudi jih dejansko dojame. Koliko jih posluša besedo za besedo in jih razume kot nekaj, kar nam lahko pomaga v vsakdanjem življenju? Vsi poznamo tista dva stavka, ki ju je apostol Pavel zapisal ob koncu odlomka: Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Te besede so tudi iztočnica za moje nadaljnje pisanje.
Iskal sem upanje. In sem se naslonil na Boga. Priznati moram, da sem po dolgem času zopet trkal na njegova vrata, da sem po dolgem času resnično potreboval Njegovo pomoč. Precej sem poslušal pesem "Le v Bogu umiri se srce", ki je osnovana na enem izmed psalmov, ki govori tudi o upanju. Ne vem, kaj se me je tako dotaknilo, ali melodija ali besedilo, a ob tej pesmi se mi je srce vedno malo pomirilo.
Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje. (Ps 62,6)
Toda, na kaj sem upal? Na to, da bom zopet postal trden v veri in da bom zmožen iskreno ljubiti. Zopet se izkaže, da so te tri stvari močno med seboj prepletene. Upal pa sem tudi na eno bolj konkretno stvar: da se bom znal pravilno odločiti o svoji življenjski poti, da bom trden v tej odločitvi ter prepričan, da je bila le-ta pravilna. Skratka, šlo je za to, da sem hotel sam pri sebi ugotoviti, kaj je zame bolj pomembno, kje so moje prioritete, kaj bo moj poklic, kaj lahko dam začasno na stran, kaj pričakujem od samega sebe, kakšen pomen imajo zame bodoče dekle, žena, otroci, družina.
A brez vere ne gre. Brez tega, da verjameš, da se boš zmogel odločiti ter da se boš mogel tega držati, težko kaj konkretnega storiš. Brez blagoslova pa je to še toliko težje - kot kristjan pač tako čutim. Zato je dobro imeti Nekoga, na katerega lahko nasloniš svojo težko glavo, svoje utrujeno srce, svoje upanje. Zato verujem. A ne dovolj, kajti Jezus je rekel: "Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' in bi vam bila pokorna." (Lk 17,6) Ima kdo takšno vero? Nekateri so jo imeli. A On gre še dlje in pravi:
"Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil." (Jn 14,12-14)
S takšno vero bi se moral spustiti v pustolovščino življenja. Da me ne bi bilo strah. Da bi lahko počel karkoli in bi vedel, da je dobro in da je prav.
V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah ... in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni. (1 Jn 4,18-19)
A manjkalo je še nekaj drugega. Ljubezen. Do Njega, do sebe in občasno tudi do bližnjega (če ne drugega, sem bil tukaj slab predvsem pri izkazovanju ljubezni). Najbolj me je teplo to, da nisem imel ljubezni do sebe. In kadar primanjkuje le-te, se poruši tudi vse ostalo, čeprav se še tako trudiš, da bi kaj naredil, kaj spremenil; da bi gradil na boljši samozavesti in samopodobi ter na odnosih z ljudmi, še posebej s tistimi, ki so ti najbližje, ki jih imaš najbolj rad.
 |
| Ljubezen si ne more pomagati, da ne bi vsega obrnila na glavo. |
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. (1 Kor 13,1-3)
Slavni odlomek, lepe besede. A vendar, dragi bralec, preberi jih še enkrat. Preberi jih tako, da se ti vtisnejo v spomin in v srce. Preberi jih tako, da bodo še dolgo donele v vseh še tako zakotnih kotičkih tvoje glave. Kajti to so besede, ki na najlepši možni način opišejo pomen ljubezni. So besede, ki sem jih ničkolikokrat slišal, jih logično razumel, a jih pozno (morda celo prepozno) dojel. Kajti nisem dojel tudi tega, o čemer Pavel piše v naslednjem odstavku: Ljubezen je potrpežljiva ... Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Nisem bil potrpežljiv in nisem verjel. Tu sedaj ne govorim več o ljubezni do sebe, marveč o ljubezni do drugega. Težko mi je bilo reči "rad te imam" ali "ljubim te", ker nisem bil prepričan ... v nič. Ne vase, ne Vanj, ne v njo. A zdaj vem, da bi lahko reagiral drugače, da bi lahko vse tisto izrekel brez kakršnega koli zadržka, brez strahu. Da bi lahko rekel celo "izberem te". Ker vem, da te zlahka ljubim.
A vendar se je to moralo zgoditi: to, da sta šla dva človeka vsak svojo pot. Kajti če se ne bi, bi še vedno bil popolnoma na istem, kot sem bil pred nekaj meseci. Nič se ne bi spremenilo in v nobenem primeru ne bi prav dolgo ostala skupaj. Ker - če povem zelo poenostavljeno - jaz nisem bil jaz. Ker nisem vedel, kdo sem in kje stojim.
Zdaj pa stvari vidim jasneje. Zdaj vem, kaj hočem. Ne trdim, da sem v vsako stvar stoodstotno prepričan in da je vse rožnato, ker ni in ker ne more biti. A začrtal sem svojo novo pot. In po njej hodim bolj trden kot kadarkoli prej. In prav vsi ste vabljeni, da se mi na tej pustolovščini pridružite.
P.S.: Spet poslušam dobre stare nezlajnane Pop Design komade :) Tole si dajte čim bolj naglas :)
Na zelo lep način si napisal svoje izkušnje in to, da si ugotovil v "čemu je trik". Najbolj pohvale vredno je pa, ko se človek takole upa razkriti širši javnosti, ker to pomeni, da diha in živi - lažje. Piši še, ker znaš.
OdgovoriIzbriši