Delček sebe

V kakšno praznino strmiš! Ne čutiš drhtenja, ki gre skozi zrak z glasovi daljne pesmi, ki plava z drugega brega? ¹ Zavedel sem se, kako sem brezvoljno -  ne, brezciljno! - gledal v življenje. Véliki načrti, ki so nekoč prestopali iz sanj v resničnost, so se porazgubili in pozabili. Ostale so le škrbine, ki se jim nisem mogel izogniti. Ležale so povsod okrog mene, prežale so na vseh poteh. Če sem hotel zopet na pot, nisem mogel mimo njih. Porezal sem se. 

Vrzi današnji kamen, pozabi in spi. Če je luč, jutri zjutraj ga najdeš, preden zarja postala bo sonce.² Bolj kot sem odmetaval kamne, bolj je izginjalo obzidje okoli mene. Začel sem se odkrivati. A v zarji so opeke žarele še bolj rdeče. Če kdaj spregovorim o soncu, se mi zaplete v besede velika živo rdeča vrtnica, pa ne morem več utihniti.³Vseeno sem se veselil svetlobe in toplote jutranjega sonca na obrazu; brez besed, zazrt v daljavo, a še vedno s slikami spominov. Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer.⁴ 

Preteklost se je odvrtela globoko pod obzorje in upala, da se z naslednjim vzhodom vrne, in potem zopet z naslednjim in ponovno z naslednjim v neskončnem ciklu ponavljanja zgodovine, v nezmožnosti pozabe obžalovanj. Vse témno se k svetlobi hoče vzpeti, telesa hirajo od koprnenja po barvah: te po glasbi. Izpuhteti je pač največja pustolovščina življenja.⁵ Bil sem torej tam: še napol v kamnu, s kamni okrog mene, zroč predse, v zatonu sonca. Vedel sem, da se bo z jutrom vse ponovilo. Opek je bilo preveč, da bi zmogel obzidje razbiti do konca. Ne še. Nisem imel dovolj moči. Pa vendar sem hotel čimprej ven iz tega stolpa, ven iz ječe. Hotel sem više, nekam, od koder bi lahko videl več, videl dlje, videl v vse smeri. Ko bi vsaj lahko izpuhtel! 

Slekel sem kimono, da bi se počutil lažjega, le da sem ga pospravil v tovor na hrbtu.⁶ Pa ni bilo tako lahko. Odložil sem mnogo stvari, a so bile še vedno v breme … rdeče opeke v zarji … Prelagal sem zidake iz zidu na pot. Prestopal sem z leve na desno, a korakal sem na mestu. Še tista majhna zaplata vere, ki je pokrivala luknje, ničevosti in rane, se je počasi pričela trgati. Nisem več verjel, da zmorem. Moja resnica – in vera je temeljna resnica – je manj trdna, vse bolj omahujoča in nezanesljiva. Ta luknjičava poroznost moje vere spušča vame dvom in množi pomisleke, odpira pot mlahavi vseenosti in daje veljavo stari dolenjski enoznačni predanosti v usodo: bo že kako. In je, kot je: motno.⁷In namesto da bi pogled postal prodoren, se je pred očmi valila megla. Vlekla se je čez bregove in kotline še dolgo po tistem, ko mi je končno uspelo podreti svoj zid in sem spotikaje se odpravil na pot. 

Ves čas mi je nekaj odmevalo v glavi, nek glas, neka pozabljena tekstura zvoka … »Nerazložljivo,« si rekla, »nerazložljivo; ne razumem ljudi, naj se še toliko igrajo z barvami, so vsi črni.«⁸Gledati, čutiti sem hotel barve, a še vedno sem bil črn: osmojen od žganja opeke. Hodil sem po sledeh razuma, iskalec poti, resnice in življenja. Milje in milje sem prehodil, ure in dnevi in leta so brzeli skozi črvine časa, ne vedoč, kdaj, če sploh kdaj, in kje bodo izstopili iz lastne ujetosti. Bolj kot sem razmišljal, manj sem doumel. Med vsemi resničnimi stvarmi je najbolj resnično srce. Brez resnice ni sreče, četudi te mikajo bližnjice in ukane.⁹Preveč misli, premalo čutenja! Preveč skrbi, premalo smeha! Preveč obveznosti, premalo pozornosti za človeka! Preveč razuma, premalo srca. 

Tvegaj vse za ljubezen, če si pravo človeško bitje.¹⁰ Preveč odločitev, ki me vodijo v neko namišljeno gotovost. Premalo hoje po robu. Premalo pijane zaljubljenosti, premalo storjenih neumnosti. Telo, razum, duša, duh, srce. Kaj sem, kdo sem? In na katerem križišču stojim? Zakaj čakam na zeleno, ko pa je luč luč, ko je barva barva? In od tedaj sem zato, ker si ti, od tedaj si, sem in sva, in po ljubezni bom, boš, bova.¹¹ Vsaka barva je odboj svetlobe! In vse se hoče k njej vzpeti, kajti v svetlobi je ljubezen: le-ta pa povezuje srce s telesom in telo z razumom in razum z duhom in duha s telesom in telo z dušo. Jaz sem torej celost sebe. In tako se ne morem iznebiti tistih rdečih opek, lahko pa jih zbrusim, da bodo imele manj ostrih robov in bodo lepše na pogled. In iz njih lahko sezidam vodnjak. Neizpodbitno gradijo del moje identitete, ampak lahko sam odločam o tem, kako jih bom vgradil v svoje življenje. Preizkušnje so vedno dane tistim, ki jih lahko premagajo. Naj torej iz Njih izvirajo vode moči in veselja! Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode. (Jn 7,38)

1 Rabindranath Tagore; 2 Juan Ramon Jimenez; 3 Odiseas Alepudelis Elitis; 4 Salvatore Quasiomodo; 5 Eugenio Montale; 6 Matsuo Basho; 7 Tone Pavček; 8 Giorgos Seferis; 9 Kabir; 10 Rumi; 11 Pablo Neruda

There'll be no comfort in the shade of the shadows thrown ...