Tone Pavček o besedi

  Kažipoti na božjih poteh stojijo trdno kakor za večno, kot da jih ni postavila človeška roka. Želja po sreči, po večnosti jih je zasidrala v svet minljivosti, upanje skrbi zanje, jih obnavlja in ohranja, da so zmeraj na novo govorljivi in vabeči. Prijazni so tako pred romanjem kakor med njim in po njem. Sprva se pogovarjaš z njimi o cilju, o končni postaji, o Lurdu, Fatimi, Jeruzalemu, o bližnjem umišljenem srečnem zatoku ali otoku, o milosti, ki te na teh postajah čaka, potem ob vrnitvi použivaš besede izročitve in hraniš vase glagole doživetij. Tako tudi božja pota vodijo v besedo. Besedoval sem na svojih božjih potih in posvetnih poteh z Bogom, s svetniki, z grešniki in grešnicami, s soncem in z vetrovi, nosil s seboj svoje grehe, želje, pričakovanja, svojo utrujenost in vztrajnost. Pri vsem mi je bila beseda več kot zgolj popotna palica. Vodila me je, iskalka med trnjem, udori in močvarami, na trdna tla, zapisovala postanke v pustinji in vzpone k sebi. Usmerjala me je, kot da samo ona, od milosti dana, ve, kam moram in kam me skrivnostno vodi. Redkokdaj se je zmotila, slutila je cilj, tako kot solinar, ko uredi petolo na kavedinih, ko sonce pečar zakuri in borin zaveje, že vidi pred seboj jutrišnjo sol.

Korak za korakom stopaš, pleteš misel za mislijo, postavljaš besedo na besedo v poved, v izpoved, v pripoved. Korak je metrum, hoja je ritem; misel, ki usmerja,čustvo, ki vodi, cilj, ki je nejasen, a vendar zaznaven pred teboj, so dani od vsega začetka, so v tebi samem. Če jih ne izneveriš in če si te sreče, prideš, romar, čez puščave in oaze, mimo vabečih stranpoti in mimo tisočerih možnosti, da zaideš, k sebi, k slutenemu, k iskanemu.

In ko prideš, si oropan cilja. Beseda se mora pognati v novo koreninje, v novo rast.

Strah pred besedo prav tako razodeva pravo resnico: besedo imaš v sebi, hoče na beli dan javnosti, veš, da je prava, a tudi tista, ki ti bo škodila, če jo izrečeš. In jo molčiš, zatajiš jo ne le trikrat kot Peter Kristusa. Strah za besedo se skriva globoko v koreninju zavesti. Izreči pravo besedo, tisto, ki gradi in ruši, ki vzpostavlja pravo razmerje s stvarstvom, z Bogom, z ljudmi, s časom, a najpoprej s svojim izrekovalcem ali zanikovalcem, je izrekati vsebesedo. Če je ne izrečeš, jo zadušiš in stopiš v molk. Strah zavesi zavest in si molčeč kot riba - riba na suhem.

(Tone Pavček: Čas duše, čas telesa, četrti del)

Tone Pavček je rad imel tudi soline ...