Turska gora / Uvod v nepopolnost

Luka na severnem pobočju Brane, tik pred vstopom v Kotliče. Zadaj Turska gora.

Že dolgo nisem bil na sončnem vzhodu nad 2000 metri. Letos niti nisem bil kaj dosti v hribih, poletje je šlo res hitro mimo. Upam na lepo jesen - no, jesen je vedno lepa, le dežja ne sme biti za vikend. Pa tudi zaseden ne smem biti na takšne vikende z drugimi obveznostmi. Morajo biti ti pogoji, sicer ne bo več tako posebnih doživetij in dobrih fotografij. Mora biti ... popolno! 

Potreba po perfekcionizmu me daje tudi na drugih področjih, kjer se hočem navzven prikazati kot dovolj dober in vreden. O tem zadnje čase malo več razmišljam; (zelo) počasi nastaja tudi nek daljši zapis o tem, ampak seveda ni še dovolj dober za objavo. Izhajam pa iz modrosti božje besede ter modrih mož krščansko-judovskega izročila. Na hitro povedano in povzeto: popolnost ni v tem, da nekaj brezhibno naredim (to je nezdrav perfekcionizem), temveč je drža, ki me nagovarja k pravičnemu ravnanju, izpovedovanju resnice (tudi priznanju napak), h konkretnim dejanjem ljubezni, k vzponom in padcem, skratka k poštenemu in resničnemu življenju - in ne k pretvarjanju. Je pa takšna drža pogosto težka, ker zahteva veliko poguma, ranljivosti in prave ponižnosti - in ker gre tu tudi za boj proti sramu in mentaliteti kulture (npr. ugajanje drugim zaradi ideje, da sem to, kar lahko dosežem¹). Ker pa tako ali tako nisem zmožen doseči popolnosti po merilih sveta, sem lahko stalno nezadovoljen in se počutim pomanjkljivega². O tem govori tudi apostol Pavel³: "Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal za preizkušenega, za delavca, ki se mu ne bo treba sramovati in ki pravilno ravna z besedo resnice." Povedano z drugimi besedami: dobro je preprosto živeti iskreno in delavno življenje in ne stremeti za ideali, ki nam jih vsiljuje svet. Ti ideali vključujejo vse od popolne postave do lahkega zaslužka, brezdelja in postavljanja moralnih standardov po lastni presoji, predvsem pa moderne "vrednote" človeka iztrgajo iz skupnosti, ki je osnovna celica delovanja družbe, ga izolirajo in pohabijo. Na nek način je to daljni odmev Jezusovih besed, ki je že farizejem rekel, da opuščajo božjo zapoved in se držijo človeškega izročila⁴. Božja zapoved je namreč zakonitost sveta, je začetna danost stvarjenja, časovni in umski obseg enega človeškega življenja ali enega (izgubljenega) rodu pa ni dovoljšen, da bi lahko iz nič napravil novo resničnost. Zato se izročilo izbolikuje skozi stoletja in zato tudi deluje v dobro človeka. Smisel človeškega življenja je namreč v njegovi povezanosti z drugimi ljudmi, z Bogom in stvarstvom. Kultura, ki taji realnost, oddaljuje ljudi, jih trga, izolira in ubija, ne more biti na pravi poti ne glede na vse dosežke v znanosti. 

Huh, malo smo zašli ... iz perfekcionizma vse do kritike kulture. Ampak takšno je življenje - povezano. Zato bodo tudi prihodnji zapisi morda malo daljši - upam pa, da ne preveč zakomplicirani. Za zdaj pa dodajam samo še nekaj nepopolnih fotografij z naših gorá.

Pogled na Logarsko dolino.

Ana in Kotliški graben.

Pogled nazaj proti Kamniškem sedlu. Za sedlom sta Planjava in Ojstrica. Na desni strani oranžna skala opozarja na krhkost kamnine - tu je bil nekaj let nazaj podor, ki je uničil del ferate čez Kotliče.

Mi trije na vrhu.

Viri:

¹Brene Brown - Darovi nepopolnosti

²Fabio Rosini - Umetnost ponovnega začenjanja

³2 Tim 2,15

⁴Mr 7,8