Poklicani v svobodo

december 31, 2019

Poklicani v svobodo

Na vrhu Viševnika.

Letos ne morem zamejiti obdobja od 1. januarja do 31. decembra in vam posredovati nekega voščila za enak datumski interval v naslednjem letu. Življenje, ki se zdaj odvija, je namreč tako povezano z vsem, kar sem doživel od otroštva naprej, da je vse ena velika nezaključena celota. Pot, ki jo zdaj hodim, vključuje racanje otročiča, potepanje dečka, tek najstnika, iskanje in stopanje po stranpoteh študenta ter odločnejšo, usmerjeno hojo odraslega. Odločnejšo v smislu sprejemanja konkretnih odločitev, usmerjeno pa kot prepuščanje teh odločitev božji previdnosti, preroški viziji, navdihu Besede, Svetemu Duhu. Pride čas, ko se človek mora odzvati klicu za poslanstvo, ki mu je bilo položeno v srce. Bolj kot je človek trmast (tako kot jaz), dlje časa se upira in išče druge, lažje poti.

♦♦♦

Čeprav je Cerkev v svojem bistvu občestvo, pa človek nekatere dele poti prehodi samo v spremstvu Boga. Zame in za mojo usmerjeno odločnost so v zadnjih letih to bili predvsem fizični premiki: samostojna potovanja in hoja v hribe. V teh izkušnjah sem počasi ponovno spoznaval Boga, kajti prej je bila moja vera luknjičasta - drugačna ni mogla biti, ko pa je v resnici bila zgolj religija. V gorah in tujih deželah pa sem ga začel doživljati kot Stvarnika, ki je uresničil ta čudoviti svet. A do globljega odnosa ni prišlo. Dolgo časa sem iskal to duhovno razsežnost in v resnici me je Duh že zdavnaj zalil do kolen, a nisem bil pripravljen zaplavati v tej reki.

Napolnil nas je s hrepenenjem po sebi in v naše duše posadil željo po svetosti. Tudi kadar potopne vode upadejo, nas še naprej žeja po živi vodi, po srečanju z živim Bogom, takšnim, po kakršnem je žejalo ženo ob vodnjaku, ne da bi se prav zavedala. (Magnificat)

In čeprav sem vedel za pravo smer, za pot, ki je Kristus, je nisem vzel zares, ker sem pred seboj videl samo naslikan religiozen obraz. Ne vem pa, zakaj sem bil v tem času vseeno deležen tolikšne milosti, da sem za zgled drugim slavil Življenje, in to brez kakšnega trdnega temelja ter z globokimi prepadi v svoji duši.

Z vsem zaupanjem in predanostjo pričakujemo Gospoda, podobno kot sejalec pričakuje obilno žetev. Začne s sejanjem povsem preprostega semena, nato odhaja k nočnemu počitku in dan za dnem vsako jutro znova vstane, vse dokler seme ne dozori, ne da bi sejalec vedel, kako se to zgodi. (Magnificat)

♦♦♦

Krik Umirajočega trga noči vsega vesolja in vsakega srca. Oblika se lahko zdi neprivlačna. Toda rdeča je lepa in rumena je lepa. Počelo lepote je v Luči in v barvah. (p. Marko Ivan Rupnik)

Pri meni je trajalo zadnjih deset let, da sem prešel iz religije v vero. Zadnji prehod je bil dokaj hiter, a je vključeval bolečino umirajočega, ki je trgala srce. Razbiti so se morale napačne podobe, ideali, pričakovanja in stari strahovi. Odluščiti je bilo treba ponos, egoizem, samozadostnost in individualnost. In ni bilo nobene pomoči, ko me je Bog popolnoma slekel, da sem se zavedel svojega uboštva in mu izročil tisto edino, kar mi je še ostalo - sebe, ne svojih oblek dejavnosti, želja, idej, grehov in dosežkov. Še prej pa je bilo potrebno resnično sprejeti Kristusa in pustiti, da njegova milost očisti vso nesnago, bojazni in bolečino. Kajti ko se niti sam nisem zmogel sprejeti, me je On že sprejel in vzljubil. In v nekatere temne prepade je posijala Luč.

♦♦♦

Bog deluje v konkretnostih preko drugih ljudi. Lepo je, ko se tega zaveš. Mene obiskuje preko Anjinih katehez v Hiši bratstva, še bolj pa preko Maje - preko njenega zgleda, dela, dotika, pogovorov in zapisanih besed:

Ljubezen nas želi obiskati v naši "štalci", tam, kjer bi se najraje skrili pred sabo in drugimi. Nežno trka, da bi nam sporočila veselo novico. Da smo ljubljeni v vsem, kar smo. Da imamo Očeta, ki nas je prvi vzljubil in si ne želi ničesar drugega, kot da bi to zastonjsko ljubezen sprejeli.

Lepo je, ko dobiš v dar nekoga, ki te v celoti sprejme in ga lahko spustiš čisto blizu - tja, kamor si še sam ne upaš, ker preveč boli. Lepo je, ko tja spustiš tudi Milost, da prečisti rane. Lepo je, ko se v polnosti izročiš in te Oče osvobodi, da se ti ni treba več skrivati. Lepo je, ko spoznaš, da si ljubljen in da zmoreš ljubiti, da si sprejet in zmoreš sprejemati. Lepo je, ko te nekdo povabi v odnos. V odnos, ki je svoboden, a neizbežno prinaša s seboj tudi velikonočne preobrazbe. In s hvaležnostjo grem skozi njih, ker vem, da grem naproti izpolnitvi Njegove obljube za najino življenje, kajti cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi. (Vp 2,12)

♦♦♦

Skratka, letošnje leto se je začelo že pred desetletjem - z oddaljevanjem od vere, iskanjem, poklicno neodločnostjo, neiskrenostjo in zatajitvijo sebe, pa tudi s poskušanjem delanja dobrega v družbi, željo po duhovni globini, površnem sledenju evangeliju, prepoznavanjem lepega v življenju ter sprejemanjem drugih. V zadnjih dveh mesecih - po srečanju z Majo - se je vse to združilo v eno nezaključeno celoto, ki raste v upanju, veri in ljubezni ter se preobraža naprej. Po dolgem času imam občutek, da se v svojem srcu končno vračam domov. In zato tudi vam, dragi prijatelji, želim, da bi z vso resnostjo vstopili v odnose, saj ste poklicani v svobodo. Prej sem mislil, da me odnos omejuje, da krade del mene, da moram jaz trdno ostati jaz, sedaj pa vem, da me v ljubezni osvobaja - predvsem od samega sebe. Želim vam tudi, da bi znali prositi za milosti in se zahvaljevati za vse, kar ste od Očeta prejeli. Ne samo v prihajajočem letu, ampak vedno, da bi vaše življenje obrodilo obilo sadov. Ter da bi v svojem vsakdanjiku, doma in v službi bili na voljo svojim bratom in sestram in jih sprejemali, da bi ob vas zraslo občestvo luči.

Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rasli v spoznanju Boga, po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči. (Kol 1,9-12)