Visoki Kurji vrh

Visoki Kurji vrh. V ozadju mogočni masiv Martuljške skupine, levo v oblaku pa se skriva Triglav.

V knjigi o brezpotjih je vzpon na Visoki Kurji vrh opisan kot nezahtevna neoznačena pot. Če postopaš previdno in preudarno, to dejansko tudi je. Z Mojco pa sva nekajkrat skrenila s poti, predvsem pri sestopu. Zaradi podora dostop do izhodišča z avtomobilim ni več mogoč. V resnici je odsvetovano tudi pohajkovanje tod okoli. A midva sva vseeno šla. Vzpela sva se čez Štenge, ker je stezica, ko jo enkrat najdeš, kar dobro ohranjena. Le na nekaj mestih v gozdu, kjer jo prekriva rjavo listje, izgine in je potrebno imeti nekaj domišljije, da si predstavljaš, kje bi lahko potekala. Seveda sva jo nekajkrat tudi zgrešila in si delala bližnjice s hojo naravnost navzgor. V pomoč pri orientciji na tej nemarkirani poti nama je bila (poleg opisa v knjigi) še mobilna aplikacija Europe 3D. 

Krasno jutro.

Pogled v dolino proti Mojstrani.

15 minut pod vrhom. V ozadju se v bleščavi dviguje Kepa.

Do vrha se je potrebno prebiti skozi gosto poraščene borovce.

Pogled z vrha (1828 m) proti Martuljški skupini: v sredini izstopa špičast Špik, levo od njega so Velika Ponca, Veliki Oltar, Visoki Rokav, Široka peč, Škrnatarica in Kukova špica, desno pa Frdamane police. Še bolj desno v ozadju se vidita Jalovec in Mangart.

Pri sestopu sva že dokaj hitro zgrešila pot, ki se po nekaj minutah odcepi rahlo desno proti Mojstrovici, midva pa sva želela stopati naravnost po grebenu. Takole sva se potem diagonalno po pobočju vračala v pravo smer.

Pred Mojstrovico se odprejo lepi pogledi proti Kepi.

Planina Bavhe.

Ovira na poti 😆

Takšnih podorov je bilo precej. Ne le na ozkih stezicah, temveč tudi nižje na makadamski cesti.

Nisem strokovnjak, ampak tole se mi zdi kot medvedova stopinja.

Najboljša voda! 

Do včeraj se nisem kaj dosti zanimal za vasico Belca in istoimenski potoček, ki tja prihrumi s hribovja. In zato me je celotno pot navzdol presenečalo, koliko jezov oz. zapornic je tu. A zgrajene so razlogom. Ne vem, od kdaj (mogoče od letošnjih zgodnjepomladnih neurij, ko je odneslo tudi cesto v Jelendolu), ampka cesta ob potoku je v veliki meri podrta. To je rušilna moč vode. Ko naraste, odnese vse pred seboj.

Tu je nekoč bila makadamska cesta.

Še pogled iz zraka.

Ker sem vedel, da naju ob koncu poti čaka še tisti veliki podor, sem hotel že prej zapustiti cesto in hoditi ob vodi. A kaj ko sem mislil, da so vse zapornice že za nama. Pa niso bile. In potrebno je bilo zopet iskati možnosti za prehode navzdol. Tole podrto drevo preko kanjona je že bila ena opcija ... ampak sva raje našla drugo pot, ki je terjala plezanje po mokri krušljivi skali.

Ko se ti več ne da preskakovati vode. Če povem po pravici, bi lahko celotno pot navzdol prehodil takole, ob vročem vremenu zares prija takšna ohladitev.

Ob eni izmed zapornic. Ne vem, kdaj so bile zgrajene, ampak niso videti prav v dobrem stanju. Foto: Mojca Jerman.

Vračanje nazaj na višje ležečo cesto. Pred tistim velikim podorom pa je na srečo navzdol vodila urejena stezica, tako da sva varno prišla do izhodišča. Dobra avantura!