Namen organizatorjev je bilo romanje v Sveto deželo, ne zgolj potovanje. A zame je romanje v klasičnem smislu (gremo na sveti kraj, ga spoznamo, imamo mašo, odidemo hitro naprej) manj pomembno, ker vem, da tak način ni zame. Vseeno pa sem se pustil presenetiti, kaj bom občutil. Izkazalo se je, da se me je dotaknil samo Jeruzalem. Zato ne objavljam fotografij z Galilejskega jezera, Kumrana, Mrtvega morja, Jerihe, gore Tabor, Nazareta ... ali tistih od sopotnikov, ker nočem, da bi se tole prelevilo v opis turističnega izleta.
Jeruzalem mi je ponudil nekaj več. Morda zato, ker sem tu imel uro in pol prostega časa za raziskovanje. Ali pa zato, ker je v ozračju še vedno nek pridih skrivnostnosti, čarobnosti, mistike. Zmes Koptov, pravoslavcev, katolikov, judov in muslimanov na enem kraju te pač mora pritegniti. Ne glede na status quo in z njim povezane težave je bazilika Božjega groba eno najbolj zanimivih svetišč, kar sem jih obiskal, čeprav se semkaj zgrinja preveč ljudi. Na takšnem kraju bi potreboval več časa, da bi se umiril, se prepustil, ga začutil. Tako pa sem moral določene stvari podoživeti kasneje, ko sem o njih razmišljal v avtobusu, hotelu, na letalu, doma.
Lansko leto je bilo nekako prelomno v mojem življenju, vsaj kar se tiče posvetnih stvari. Lahko bi rekli, da sem zaključil s pripravništvom - ne le tistim zobarskim, temveč tudi z bivanjskim. Zvrstilo se je nekaj prestresov, tako ekonomskih, športnih, glasbenih kot čustvenih. Res je zanimivo, kako se lahko v kratkem času stvari sesujejo in postavijo na svoje mesto. Vendar do tega pride le, če lahko vsak dan zdržiš nekaj časa sam s seboj, brez motenj iz okolice. Žal pa ni prišlo do premikov na duhovnem področju. Sem pa v Izraelu in po vrnitvi domov začel vsaj razmišljati o nekaterih vidikih vere, predvsem o večnosti ter o tem, kako živim svoje krščanstvo.
Večnost je vedno zelo zanimiva téma. Ali pa tèma. In ravno tu, v tej temni večnosti, me v dno duše zabada neizmerna bolečina: kaj, če je stvarstvo nastalo naključno in naše bivanje nima nobenega smisla, je le rojstvo in izničenje? Težko opišem težo, ki pritiska na prsni koš, in obup, ki prežema moje celotno bitje, ko pomislim, da nimam duše in bom po smrti izpuhtel v praznino, v nič, v neobstoj. Izginile bodo moje misli, hrepenenja, spoznanja, ljubezni ... kot da jih nikoli ni bilo. Je potemtakem sploh pomembno, da verujem, delam dobro in si ustvarim družino ali je vse to vredno nekaj zgolj zato, da se boljše počutim teh nekaj let, ki so mi odmerjena? Kako naj torej živim svoje življenje, po čem naj se ravnam? Naj mi bo mar samo zase ali naj se tudi borim proti izumiranju nosorogov, onesnaževanju okolja, izkoriščanju delavcev, človeški trgovini, korupciji, revščini, lakoti in vojni? Je to sploh pomembno, če bo sčasoma vse prešlo v prah?
Težko je živeti ob misli, da ni večnosti. Še težje je umreti.
Če ne zaradi drugega, iz tega obupa izhaja moje upanje v Boga. Ne pomaga pa mi dejstvo, da sem analitičen tip človeka in moram tudi Njega razložiti z logiko in zgodovinskimi dokazi. A bolj ko kopljem globlje, bolj se zapletam. Na romanju smo zašli v pogovor, kaj točno je Sveti Duh. Ljudje pač radi stvari definiramo, ovrednotimo in pospravimo v točno določen predal v točno določeni omari. A pri božjih zadevah je kaj takega velikokrat nemogoče storiti, vsaj za nas navadne nefilozofske in neteološke smrtnike. Vseeno pa pri moji veri takšno teoretiziranje postaja vse manj pomembno. Kar šteje, je le to, kako živim svoje krščanstvo. Praktično. Pa morda ne zabetonirano s starozaveznimi zapovedmi in prepovedmi. No, na kakšno staro modrost se je le treba nasloniti. Tako je dejal tudi Jezus - da ni prišel razvezat postave ali prerokov, temveč jih je prišel dopolnit. Ker je on Luč, Resnica in Življenje. In je povedal, da se ni potrebno držati postave kot pijanec plota, ko je vprašal farizeje, če ne bi takoj potegnili vola iz vodnjaka tudi na sobotni dan, ko jim ni bilo prav, ker je ozdravil človeka v soboto in s tem kršil postavo. Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki (Mt 7,12) ... To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil (Jn 15,12). Sedaj se namesto o skrivnosti Svete Trojice raje sprašujem, če sem res sol zemlje ali sem se že pokvaril; če sem luč sveta, ki sveti pred ljudmi z zgledom dobrih del; če si ne nabiram preveč zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in ki mi na smrtni postelji ne bodo prav v nobeno pomoč; če preveč skrbim za obleko, namesto da bi se učil od lilij na polju, ki se ne trudijo in ne predejo, a so oblečene lepše kakor vsakršna princesa; če ne sodim, ker ne poznam vseh okoliščin človeka; če prosim, iščem in trkam, da se mi bo dalo, našlo in odprlo; če je moja pravičnost večja kakor pravičnost pismoukov, farizejev in politikov; če se maščujem zob za zob ali raje nastavim še mostiček, implantat in protezo; če molim za svojega sovražnika; če svojo miloščino razkazujem pred ljudmi ali pomagam na skrivnem, saj bo Oče, ki vidi na skrivnem, vse mnogotero povrnil; če služim denarju; če zidam hišo svojega duha na skali in ne na pesku, kjer jo podre že prva ujma in je njen padec velik. To je le majhen delček tega, kar je Jezus učil. Nekaj je sicer opisano v prispodobah, ampak jih res ni težko razumeti in prenesti v prakso. Priznam, da mi marsikaj od tega, kar bi Jezus pričakoval od mene, vedno znova spodleti, a sem svoje praktično krščanstvo kar uspešno poenostavil v bodi dober in pravičen do sočloveka, pa ne zato, ker pričakuješ povračilo, ampak zato, ker je tako prav.
Komentarji
Objavite komentar