Ecce homo Jerusalem


Prvič sem šel na daljše potovanje z agencijo. Čeprav ima takšen način svoje prednosti, predvsem v tem, da ti ni potrebno skrbeti za logistiko, bom vnaprej vseeno zopet raje potoval v lastni organizaciji. Res je, da je bil pater Peter dober vir informacij, tako bibličnih, zgodovinskih in političnih, in da smo imeli srečo, da sta bila z nami arheologinja prof. Verena Perko in čebelar Franc Šivic, ki sta delila znanje še z njunih področij, a nič ne more nadkriliti čara lastnega raziskovanja. Rad si vzamem čas tam, kjer ga potrebujem, in grem naprej, kjer ni zanimivo, blodim po ulicah ter opazujem ljudi, dogajanje, vrvež življenja, se ustavim, gledam, čakam, fotografiram. 

Tokrat sem vzel s seboj le čisto novega Tamrona 28-75 mm f/2.8, v katerega sem investiral zaradi hribolazenja in potovanj. Deluje praktično tako dobro kot moja preostala Sony objektiva in ker rad slikam od blizu, nisem pogrešal nobene dodatne leče, predvsem pa mi jih ni bilo potrebno menjavati in paziti, da na senzor ne bi prišel prah, kar se pri brezzrcalnih fotoaparatih v prašnih območjih zelo hitro zgodi. 

Betlehemsko jutro.

Prodajalec kruha v Betaniji.

Antično gledališče v Cezareji, mestu, ki ga je zgradil kralj Herod Veliki v čast cesarju Avgustu. 

Hipodrom. Caesarea Maritima.

Izrael ni samo puščava. Galileja je večinoma zelena.

Druzi so posebna versko-etnična skupina, ki živi na Golanski planoti (severovzhod Izraela), pa tudi v Libanonu, Siriji in Jordaniji.

Iz preteklih vojn z arabskimi državami je na Golanski planoti ter ob reki Jordan ostalo še veliko minskih polj.

Kraj Jezusovega krsta. Na drugi strani reke je Jordanija, meja z njo pa je večinoma zaznamovana tudi z žičnato ograjo.

Jordan.

Nekje ob žalostni poti (Via Dolorosa), Jeruzalem.

Vojaki večinoma niso zategnjeni.

Deveta postaja križevega pota, kjer naj bi Jezus tretjič padel pod križem. V ozadju se dviguje bazilika Božjega groba.

Namen organizatorjev je bilo romanje v Sveto deželo, ne zgolj potovanje. A zame je romanje v klasičnem smislu (gremo na sveti kraj, ga spoznamo, imamo mašo, odidemo hitro naprej) manj pomembno, ker vem, da tak način ni zame. Vseeno pa sem se pustil presenetiti, kaj bom občutil. Izkazalo se je, da se me je dotaknil samo Jeruzalem. Zato ne objavljam fotografij z Galilejskega jezera, Kumrana, Mrtvega morja, Jerihe, gore Tabor, Nazareta ... ali tistih od sopotnikov, ker nočem, da bi se tole prelevilo v opis turističnega izleta.

Jeruzalem mi je ponudil nekaj več. Morda zato, ker sem tu imel uro in pol prostega časa za raziskovanje. Ali pa zato, ker je v ozračju še vedno nek pridih skrivnostnosti, čarobnosti, mistike. Zmes Koptov, pravoslavcev, katolikov, judov in muslimanov na enem kraju te pač mora pritegniti. Ne glede na status quo in z njim povezane težave je bazilika Božjega groba eno najbolj zanimivih svetišč, kar sem jih obiskal, čeprav se semkaj zgrinja preveč ljudi. Na takšnem kraju bi potreboval več časa, da bi se umiril, se prepustil, ga začutil. Tako pa sem moral določene stvari podoživeti kasneje, ko sem o njih razmišljal v avtobusu, hotelu, na letalu, doma.

Skromna domovanja jeruzalemskih Koptov.

Nekje ob žalostni poti.

Turisti / romarji v Cerkvi narodov ob vrtu Getsemani.

Popolnoma verjamem, da je gledanje trum romarjev utrujajoče.

Vzdušje v baziliki Božjega groba.

Svečniki pred edikulo (Kristusovim grobom). V preteklosti je med pripadniki različnih cerkva, ki so izmenično skrbele za baziliko, pogosto prihajalo do prepirov, zato so turški oblastniki vzpostavili status quo, po katerem sta vsaki skupnosti strogo določena čas in mesto njihovih obredov. Takšno stanje velja za svete kraje v Jeruzalemu in Betlehemu.

Koptski menih v kapelici na zadnji strani edikule.

Edikula je postavljena v rotundi bazilike Božjega groba, nad katero se dviga čudovita kupola.

Kristusov grob.


Lansko leto je bilo nekako prelomno v mojem življenju, vsaj kar se tiče posvetnih stvari. Lahko bi rekli, da sem zaključil s pripravništvom - ne le tistim zobarskim, temveč tudi z bivanjskim. Zvrstilo se je nekaj prestresov, tako ekonomskih, športnih, glasbenih kot čustvenih. Res je zanimivo, kako se lahko v kratkem času stvari sesujejo in postavijo na svoje mesto. Vendar do tega pride le, če lahko vsak dan zdržiš nekaj časa sam s seboj, brez motenj iz okolice. Žal pa ni prišlo do premikov na duhovnem področju. Sem pa v Izraelu in po vrnitvi domov začel vsaj razmišljati o nekaterih vidikih vere, predvsem o večnosti ter o tem, kako živim svoje krščanstvo.

Večnost je vedno zelo zanimiva téma. Ali pa tèma. In ravno tu, v tej temni večnosti, me v dno duše zabada neizmerna bolečina: kaj, če je stvarstvo nastalo naključno in naše bivanje nima nobenega smisla, je le rojstvo in izničenje? Težko opišem težo, ki pritiska na prsni koš, in obup, ki prežema moje celotno bitje, ko pomislim, da nimam duše in bom po smrti izpuhtel v praznino, v nič, v neobstoj. Izginile bodo moje misli, hrepenenja, spoznanja, ljubezni ... kot da jih nikoli ni bilo. Je potemtakem sploh pomembno, da verujem, delam dobro in si ustvarim družino ali je vse to vredno nekaj zgolj zato, da se boljše počutim teh nekaj let, ki so mi odmerjena? Kako naj torej živim svoje življenje, po čem naj se ravnam? Naj mi bo mar samo zase ali naj se tudi borim proti izumiranju nosorogov, onesnaževanju okolja, izkoriščanju delavcev, človeški trgovini, korupciji, revščini, lakoti in vojni? Je to sploh pomembno, če bo sčasoma vse prešlo v prah? 

Težko je živeti ob misli, da ni večnosti. Še težje je umreti. 

Če ne zaradi drugega, iz tega obupa izhaja moje upanje v Boga. Ne pomaga pa mi dejstvo, da sem analitičen tip človeka in moram tudi Njega razložiti z logiko in zgodovinskimi dokazi. A bolj ko kopljem globlje, bolj se zapletam. Na romanju smo zašli v pogovor, kaj točno je Sveti Duh. Ljudje pač radi stvari definiramo, ovrednotimo in pospravimo v točno določen predal v točno določeni omari. A pri božjih zadevah je kaj takega velikokrat nemogoče storiti, vsaj za nas navadne nefilozofske in neteološke smrtnike. Vseeno pa pri moji veri takšno teoretiziranje postaja vse manj pomembno. Kar šteje, je le to, kako živim svoje krščanstvo. Praktično. Pa morda ne zabetonirano s starozaveznimi zapovedmi in prepovedmi. No, na kakšno staro modrost se je le treba nasloniti. Tako je dejal tudi Jezus - da ni prišel razvezat postave ali prerokov, temveč jih je prišel dopolnit. Ker je on Luč, Resnica in Življenje. In je povedal, da se ni potrebno držati postave kot pijanec plota, ko je vprašal farizeje, če ne bi takoj potegnili vola iz vodnjaka tudi na sobotni dan, ko jim ni bilo prav, ker je ozdravil človeka v soboto in s tem kršil postavo. Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki (Mt 7,12) ... To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil (Jn 15,12). Sedaj se namesto o skrivnosti Svete Trojice raje sprašujem, če sem res sol zemlje ali sem se že pokvaril; če sem luč sveta, ki sveti pred ljudmi z zgledom dobrih del; če si ne nabiram preveč zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in ki mi na smrtni postelji ne bodo prav v nobeno pomoč; če preveč skrbim za obleko, namesto da bi se učil od lilij na polju, ki se ne trudijo in ne predejo, a so oblečene lepše kakor vsakršna princesa; če ne sodim, ker ne poznam vseh okoliščin človeka; če prosim, iščem in trkam, da se mi bo dalo, našlo in odprlo; če je moja pravičnost večja kakor pravičnost pismoukov, farizejev in politikov; če se maščujem zob za zob ali raje nastavim še mostiček, implantat in protezo; če molim za svojega sovražnika; če svojo miloščino razkazujem pred ljudmi ali pomagam na skrivnem, saj bo Oče, ki vidi na skrivnem, vse mnogotero povrnil; če služim denarju; če zidam hišo svojega duha na skali in ne na pesku, kjer jo podre že prva ujma in je njen padec velik. To je le majhen delček tega, kar je Jezus učil. Nekaj je sicer opisano v prispodobah, ampak jih res ni težko razumeti in prenesti v prakso. Priznam, da mi marsikaj od tega, kar bi Jezus pričakoval od mene, vedno znova spodleti, a sem svoje praktično krščanstvo kar uspešno poenostavil v bodi dober in pravičen do sočloveka, pa ne zato, ker pričakuješ povračilo, ampak zato, ker je tako prav.

84% Arabcev je muslimanov, po 8% pa je kristjanov in druzov. Večina arabskih kristjanov pripada Grškokatoliški in Grški ortodoksni cerkvi. Sicer pa kristjani v Sveti deželi pripadajo še mnogim drugim cerkvam, od Rimskokatoliške do Armenske apostolske, Koptske in še kar nekaj drugih. 

Naborniki.

Tudi dekleta služijo 2-3 leta vojaškega roka.

Zid žalovanja in Kupola na skali.

Najlepša vojakinja 😁

Mladi Jud.

Opremljanje vojaka za molitev.

Kipa (kapica), talit (šal) in tefilin oz. filakterij (trak in škatlici, v katerih so verzi iz Tore) so pripomočki pri judovski molitvi.

Nekateri Judi imajo vseskozi pokrito glavo (s kapico ali klobukom), drugi samo ob molitvi.

Obredno umivanje rok pred molitvijo.

Če prošnjo napišeš na listek, vseskozi ompominja Boga, da je ne pozabi!


Bar micva, obred ob dopolnitvi 13. leta pri dečkih in 12. leta pri deklicah, ko otroci postanejo duhovno odrasli in odgovorni za svoja dejanja.

Dvig Tore. Sorodnice obred spremljajo izza ograje, saj je Zid žalovanja razdeljen na moški in ženski del.

Deček na prvo soboto po 13. rojstnem dnevu v sinagogi ali ob zidu žalovanja bere odlomke iz Tore.

Materin blagoslov.


Zahodni zid, imenovan tudi Zid žalovanja ali objokovanja, je edini del pod Herodom razširjenega drugega templja, ki je obstal po njegovem porušenju leta 70.


Majhen učni prostor ob grobu kralja Davida.

Judovsko pokopališče.

Redovnice (Sisters of the Order of Perpetual Adorers of the Blessed Sacrament ... nočem niti poskušati s prevajanjem tega) pri maši v bližini mlečne votline v Betlehemu.

Vojaka v Betlehemu.

Matere in otroci, Betlehem.

Prodajalec kave s kardamomom, Betlehem. Res je bila dobra!


Praznični Betlehem.

Grški ortodoksni duhovniki v baziliki Jezusovega rojstva v Betlehemu.


Na potovanju sem dokončno spoznal, da ne rabim hoditi v svete kraje, da bi odkrival Boga. To mi ne pomaga. Duhovnosti se lahko učim iz sebe, odnosov, dela in domače cerkve. Se pa iz teh daljnih krajev vedno naučim marsikaj drugega, od geografije, zgodovine, kulture, načina življenja ... do sobivanja različnih versko-etničnih skupin - in pa tudi do nesobivanja, ki se tu kaže v napetostih med Palestinci in Izraelci ter občasno še vedno med pripadniki različnih krščanskih Cerkva, ki se pričkajo zavoljo ... česa že? Aja, vsi učijo praktično isti nauk, pa se še vedno ne morejo nič zmenit. Ob tem lahko lahko le zmajem z glavo in ponovim Pilatove besede: glejte, človek! Kajti samo človek je zmožen takšnih bedarij. 


Betlehem za novo leto. Sprva sem bil razočaran, ker ni bilo ognjemeta, a ko zdaj gledam nazaj, je tako bolje. Naj se veselje razpoči v nas in ne na nebu.

Komentarji

Priljubljene objave