Brca v meglo

Učinek vetra na grebenu.

Vremenska napoved je nakazovala na lepo jutro, a v resnici nikdar ne veš, kdaj te na vrhu gore pričaka oblačna kapica, do kakšne višine seže in kdaj se umakne. Sosed Stol je z glavo gledal ven iz nje, tam nekje nad Prešernovo kočo se je nebo odprlo. Nam je zmanjkalo 350 metrov, da bi prišli do takšne višine, Golica je pač nekoliko nižja.   

Z Urbanom in Mojco smo lovili sončni vzhod. Vendar nismo pričakovali, da se bo megla po pobočju valila bolj kot dim iz Acronija in nas zavila v popolno belino. Tudi močan veter, ki nas je spremljal večino poti, je ni zmogel odpihniti. Zaradi takšnih razmer sem se prvič odločil, da si ne bom snel rokavic in odtisnil štemplja v planinsko knjižico. Na sosedu Stolu je stanovskemu kolegu zmrznil (popolnoma odpovedal) fotoaparat. Skratka, bilo je kar mrzlo.

Čeprav smo se nadejali, da bomo imeli belo samo pod nogami, okrog nas pa se bo rdeča prelivala v vijolično in rumeno, nismo bili razočarani. Tudi to je planinstvo, pohodništvo, gorništvo. To ni bila zgolj brca v meglo. Dobro je izkusiti tudi takšne vzpone, ki najbrž v spominu ostanejo dlje kot tisti "popolni", ki jih opraviš mimogrede, še posebej na takšnem nezahtevnem terenu kot je Golica. Dogodivščine dajejo življenju čar, še posebej, če jih doživiš s prijatelji.

Začelo se je kar obetavno ...

Pot ni bila vedno dobro vidna, zato je Mojca morala enkrat ali dvakrat vključiti GPS.

Vrh Golice (1835 m).

Razmere so bile precej sibirske, predvsem zaradi vetra. Foto: Urban Češarek.

Ples v vetru 😁




Koča na Golici (1582 m).

Ha, pa smo le zasačili nekaj jutranje svetlobe!



Malo nižje se je občasno odprl razgled na Julijce.





Foto: Mojca Češarek.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave