Košuta in Raduha

Greben košute, fotografiran z Velikega vrha. Desno v ozadju se bohotijo Kamniško-Savinjske Alpe.

Ura je odbila dve zjutraj, ko sem še delal načrte za pohajkovanje po hribih. Na srečo sem bil preveč utrujen, da bi šel takoj na pot, tako da sem zaspal za tri ure in se šele nato odpeljal na Jamnik na sončni vzhod. Od tam je krasen razgled na Karavanke, ki pa so bile celotne v oblakih - če bi šel najprej na Košuto, ne bi zjutraj imel nikakršnega razgleda.

Vsi vrhovi Karavank v oblaku.

Sončni vzhod izza Sv. Jošta nad Kranjem.

Naključno fotografiranje Tuarega skupaj z abcdtv.

Cerkev sv. Primoža in Felicijana.

Vas Jamnik.

Z Jamnika sem se zapeljal na Matizovec, ker nisem vedel, kako je s cesto proti Jelendolu. Že dolgo sem imel željo prehoditi greben Košute, a so me pri odločitvah vedno premamili Julijci ali Kamniško-Savinje Alpe. A moram reči, da je tudi ta košček Slovenije izredno lep, še posebej pogled z grebena na planine pod njem ter dalje proti jugu na gore KSA.  

Pot z Matizovca proti Kofcam. V oblaku se skriva Veliki vrh.

Dom na Kofcah.

Planšarija Kofce.

Branje grške zgodovine na svežem gorskem zraku.

S Kofc sem krenil na planini Šija in Pungart, od koder sem se vzpel na Škrbino ter jo nato po grebenu mahnil proti Kladivu in Velikem vrhu. Hoja po planinah je zame ena najbolj sproščujočih dejavnosti. Mir, svež gorski zrak, zvoki narave. Odmisliš vse in zgolj hodiš naprej. Opazuješ modrino neba in zelene pašnike. Živine in njihovega zvončkljanja v tem letnem času ni več, to sem malo pogrešal, a vseeno je gorska narava v pozni jeseni še vedno krasna. Ne le trava in smreke, tudi planšarije imajo poseben čar. Spominjajo na čase, ko je več ljudi živelo v tesnejši, pristnejši povezanosti z naravo. Ne čudi, da se vedno znova vračam(o) v takšne kraje.

Pot proti planini Šija.

Proti planini Pungart. Vseskozi imaš nad seboj greben Košute.

Pogled s Pungarta proti Kladivu.

Planina Pungart.

Pot proti Škrbini.

Sonce je grelo srce, prste pa vedno manj. Preko odprtega grebena je potegnil severni veter. Na avstrijski strani so bila pobočja že pobeljena z ivjem. Košuta je res super, ker lahko skoraj vse vrhove dosežeš po grebenu, dolgem preko deset kilometrov, a na nekaterih izpostavljenih delih te lahko precej prepiha.

Škrbina. Levo pot vodi proti Kladivu in Velikem vrhu, desno proti Tegoški gori in Košutnikovem turnu.

Tuja planinka, ki uživa v razgledu na Slovenijo. 

Poleg ivja je bila znanilec nizkih temperatur tudi zamrznjena voda v mojih plastenkah.

Južna pobočja so še zelena, severna že bela.

Planinska kavka na vrhu Velikega Kladiva (2094 m).

Planinec na vrhu Malega Kladiva.

Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja. V dolini so me vodili trenutki, kakor so pač prihajali in odhajali, početi sem moral stvari, ki so jih ljudje zahtevali in pričakovali, gore pa so bile brezmejne, kakor so bile brezmejne moje sanje.

Nejc Zaplotnik

Planina Pungart. Levo v ozadju je gruča večine Kamniško-Savinjskih Alp, desno kraljuje Storžič. 

Pogled nazaj proti Velikemu Kladivu, kako razbija oblak.

Ko sem zagledal tole, sem vedel, da bo sončni zahod imeniten.

Obsijane Kofce.

Pot ves čas vodi po grebenu ali tik po njem.

Pravijo, da se je za lepoto potrebno potruditi. A tu lepota prihaja in odhaja sama od sebe. Poskrbeti moramo samo, da pravočasno pridemo v "izložbo". To sicer zahteva nekaj truda, a na koncu vzpona, na vrhu, le obstojiš in občuduješ.

Za lepoto je dovolj že ena barva z več odtenki.

Pogled z Velikega vrha (2088 m) proti Begunjščici, Stolu in Vrtači. 

Vrhovi Košute ob sončnem zahodu. Čisto zadaj se vidi Košutnikov turn.

Kamniško-Savinjske Alpe s smučiščem Krvavec na skrajni desni.

Zaton rumene krogle nad Blejskim jezerom.

Bilo je mrzlo, a sem na Košuti doživel enega izmed najlepših sončnih zahodov v hribih.

Naslednji dan - po koncertu Modern Talkinga in 150-minutnem spancu - sem sredi noči pobral Tino. Načrtovala sva vzpon na Raduho za še en sončni vzhod. Večina vremenskih napovedi je nakazovala na zadnji lep (suh, sončen) dan, a razmere v gorah so hitro spremenjlive in namesto zvezd so naju pričakali oblaki, megla in nekaj snežink, na vrhu pa še močan mrzel veter. Vseeno je bilo krasno, še posebej nižje, ko je imela polbela pokrajina neko posebno čarobnost. 

Pot po temi in megli s Planine Loka.

Tina.

Zmrznjeni lasje so spominjali na kitajske rezance :)

Vrh Velike Raduhe (2062 m) s krasnim razgledom na vse smeri. Videlo se je celo morje ... megle. Foto: Tina Antolič.

Še dobro, da imam bradno izolacijo. Foto: Tina Antolič.

Fotke, žig in gremo hitro dol. Napovedanih je bilo -7 °C, a občutek ob vetru je bil bolj -20 °C, predvsem takrat, ko si snel rokavice.

Volna zmaga.

Pokrajina se iz jesenske počasi spreminja v pravljično zimsko.

Še malo, pa bo tule vse belo.

Koča na Loki pod Raduho.