Jalovec

Zjutraj sem se hotel že navsezgodaj povzpeti na Jalovec, potem pa naprej na Mangart. A vremenske razmere tega niso dopuščale in po nasvetu oskrbnika planinskega doma v Tamarju sem raje šel najprej na Vršič. Tam sem imel še kako uro dobrega vremena, preden se je začela nevihta. Tako sem cel dan presedel v Tičarjevem domu, naslednjega jutra pa sem zarana stopil na pot proti Zavetišču pod Špičkom (res je lepo hoditi tako zgodaj po naših hribih!), kjer sem nekaj ur užival v lepem razgledu in sušil premočene nogavice in čevlje. Sledil je vzpon na vrh Jalovca ter hiter spust v Tamar, saj so se zopet začeli zbirati oblaki. Lahko bi se še istega večera vrnil v Planico in se odpeljal domov, a sem raje počakal na še eno jutro - in vsekakor se je splačalo, saj sem lahko opazoval sončni vzhod pod eno naših najlepših gora.

Planinski dom v Tamarju. Zadaj v oblaku je Jalovec.

Pot, ki vodi mimo slapa Črne vode in čez Sleme na Vršič.








Pogled izpred Tičarjevega doma proti deževni Trenti.

Na poti z Vršiča proti Jalovcu. Vrh v ozadju je Bavški Grintavec.


Špiček; levo od njega Pelc nad Klonicami.

Zavetišča pod Špičkom.

Rosna pot mi je orng premočila čevlje.

Razgled od zavetišča - prepoznate kakšno goro (razen Triglava)?

Na Jalovec.

Loška Koritnica z Logom pod Mangartom. Najvišji vrh v levem masivu je Briceljk.

Na vrhu! V ozadju se lepo vidi Mangart.

Pogled proti Tamarju.


Ravno pravočasno sem ušel tem oblakom.

Zoisove zvončice.

Prvi sončni žarki ...

... so razžarili obličje eno najlepših slovenskih gora.

Komentarji

Priljubljene objave