Indija, četrti del: JAIPUR in AGRA ali driska, smrad in opice

november 17, 2016

Indija, četrti del: JAIPUR in AGRA ali driska, smrad in opice

Od teh dveh mest sva si veliko obetala. Jaipur je poznan kot eden izmed najbolj romantičnih krajev v Indiji (tu si je obetala predvsem Anja), še bolj pa kot "Roza mesto" s svojim rozasto obarvanim obzidjem in znamenitimi sedmimi vrati v mesto. A že po kratkem sprehodu sva ugotovila, da naju ne gane prav preveč. Šla sva po poti, ki so si jo zamislili v Lonely Planetu, te ulice pa so bile v bistvu ena sama ogromna tržnica. Najbolj znani jaipurski izdelki so sicer tkanine in nakit, vendar je tu seveda moč najti potrošniško robo vsakršne vrste. Najini načrti glede nakupovanja so bili takšni, da se podava na stojnice šele dan ali dva pred letom domov, pa tudi cene niso bile tako super, kot so trdili v vodiču.

Hm ... kaj pa on prodaja?

Mimoidoči pred Palačo vetrov (Hawa Mahal).

Ena izmed sedmerih vrat.

Skupinska fotka fantov, ki so na ulici igrali kriket.

Še ena neprijetnost, ki me je doletela v tem mestu: bolezen. Že ob potikanju po trgovinicah nisem imel prav veliko energije in počasi sva začela sumiti, da z mano nekaj ni v redu. Ob prihodu v hotel sem bil že tako slab, da sem se samo še zvalil v posteljo. Ker na recepciji niso imeli termometra, je morala Anja ponj v bližnjo lekarno, prav tako je tam kupila antibiotike (seveda brez recepta ... za zgolj en evro za celo škatlico). Termometer se je ustavil pri dobrih 102 stopinjah Fahrenheita - 39°C! Potem pa driska, ki se je vlekla še cel teden. En dan sem preležal v postelji. Indijska hrana, ki sem jo do tedaj z veseljem jedel, mi odslej ni več prijala. Naslednji dan sva tako šla naravnost v McDonald's. A tudi tam je bil burger pekoče začinjen - temu se v Indiji skorajda ni mogoče izogniti.

Foto: Anja Babič.

Z Anjo sva navadno vstajala zelo zgodaj, da sem lahko lovil sončne vzhode. A večinoma sem bil razočaran, saj svetloba zaradi prahu v zraku ni bila tako lepa kot je pri nas ...

Pred trdnjavo Amer Fort malo izven mesta.

Foto: voznik avto rikše :)

Foto: Anja Babič.

Za razliko od Delhija, kjer so naju opice napadle in ukradle mangote, so bile naše sorodnice v Amer Fortu čisto skulirane :)

Foto: Anja Babič.

V gostem prometu je moped / motor najboljša rešitev.

V temle "šotoru" ne biva samo krava. V takih zasilnih prebivališčih ponekod živijo cele družine.

Foto: Anja Babič.

Dva možakarja v majhnem Hare Krišna templju.

Agra

Tadž Mahal je najbrž ena prvih znamenitosti, ki vam pride na misel ob omembi Indije. Res sva se veselila obiska tega mavzoleja, posvečenega ženi mogulskega šaha Džahana, ki je umrla pri porodu svojega štirinajstega otroka. A beli marmor veličastne stavbe ne bi mogel biti v večjem kontrastu z onesnaženostjo mesta. Že ko sva okrog enajstih zvečer izstopila iz vlaka, je v najina pljuča pritiskal težek zrak, ki ga ob tej uri, ko se temperatura malo spusti, nisva pričakovala. Hitro sva poiskala avto rikšo in odbrzela proti hostlu. Na poti je bil zrak nekajkrat tako slab (žveplen), da sem ob vsakem vdihu mislil, da bom bruhal. Anja je vse skupaj lažje prenašala, jaz pa sem že komaj čakal, da stopim v klimatizirano sobo.

Naslednjega jutra sva se zgodaj odpravila v park na nasprotni strani reke Yamuna. Tu se je še kolikor toliko dalo dihati, sploh nizko med grmovjem in s šalom preko ust :)

Zaradi težav z dihanjem sem že rekel Anji, naj gre raje kar sama obiskat mavzolej. Meni res ni bilo več do tega. Cel dan, odkar sva se vrnila iz parka, sva preležala v sobi in nikakor nisem hotel iti nazaj ven. No, na koncu sva se le uspela zmeniti, da greva skupaj. Izkazalo se je, da je tam zrak veliko boljši, saj je v radiju 500 metrov prepovedan vsakršen promet.

Prišla sva ravno ob sončnem zahodu in moram reči, da je bilo kar romantično, navkljub množici ljudi :)