V svoji koži

Andi, Bolivija, 22. avgust

Šotori se že zapirajo, vsak skuša po svoje zaspati; tudi mule so potihnile. Sam stojim zunaj sredi trate sredi gozda sredi hribov. Trava zbira vlago, zrak postaja težji, gostejši, končno smo se spustili pod višino vrhov naših najvišjih gora. Gozd je gost, bohoten, skoraj subtropski in skrivnosten v svojem skrivanju v meglicah. Gledam gor, kjer so oblaki zvezdam prepustili del neba. Vseskozi nam sledijo, spuščajo se z nami po pobočjih in puščajo na naših pokrivalih mokro sled. Kot bi žalovali za gorami, ki smo jih zapustili danes zjutraj, ali pa za okamnelimi veki, ko se človek še ni prebudil in izkoriščal zemlje. Čutim mir, spokojnost. V ozadje se prikrade zvok šumeče vode, ki pada preko kamenja stoterih slapov. Črički dirigirajo ritmu noči. V mislih se izriše prizor šaolinskih menihov, ki izvajajo tai chi: gibljejo se in dihajo sinhrono s tokom narave. Kaj lepšega bi si človek sploh lahko želel? 

Začutim hrbet in ramena, ki so trda od nošenja nahrbtnika. V roki majhna knjižica in svinčnik. Vešča, ki se zaletava v čelko, kadar si skušam kaj zapisati, me ne moti toliko kot komar, ki periodično brenče leta mimo uhlja. Ko ugasnem svetilko, se prikažejo kresničke. Ni jih veliko, pa vendar skoraj toliko kot zvezd - zdaj, ko oblaki ožijo prehod v vesolje. Blisk postane poslednji vir luči, ki utripajo nekje v daljavi. In ko pomislim, da bom nekoč moral zapustiti ta kraj, sem že naredil korak proti šotoru. Nimam potrpljenja, da bi ostal še nekaj minut. 

Janeži, Slovenija, 30. september

Danes zanalašč nisem s seboj vzel fotoaparata. Zdaj mi je skorajda malo žal, a vsaj gledam neposredno s svojimi očmi in ne preko prizme. Na vrhu hribčka je eno samo drevo, napol posušeno, tu stoji kot nekakšen spomenik ali smerokaz k preteklosti: pod seboj vidim vasi, kakršne so bile pred desetletji, ko so njive še orali s konji. Tistih časov nisem nikdar doživel, vseeno pa si jih kar nekako predstavljam. Človek je najbrž veliko bolj garal, da je pridelal dovolj za preživetje, pa vendar ... raje imam domače obtolčeno jabolko od tistega popolnega, sijočega iz veleblagovnice. Hja, lahko je tako govoriti meni, ko sem se semkaj pripeljal z avtomobilom in ko naslonjen na drevo opazujem ogromno rdeče sonce, ki počasi potuje na drugo stran sveta. 

Po smrti stare mame ni nikogar več, ki bi izhajal iz te hiše. Vsi, ki so bili rojeni tu, so odšli. Hiša je že skoraj desetletje prazna. A na skednju še vedno raste trta in čez mesec dni se bom vrnil, da utrgam njene grozde ter splezam na vrh češplje in naberem nekaj zvrhanih košar sadov. Za skednjem je sadovnjak, urejen kot drevored. Na desni naštejem enajst jablan, na levi dvanajst in eno hruško. Medtem ko se sprehajam pod njihovimi krošnjami, vdihujem kar se da globoko, zrak je hladen, svež, z močnim vonjem po travi. Sprašujem se, če bo kdo še kdaj obdeloval to zemljo. To zemljo, ki je prepojena z znojem mojih prednikov in po kateri je hodila častitljiva Magdalena Gornik, ki se je rodila na tej domačiji.

Obiranje češpelj, 25. september.

Salar de Uyuni, Bolivija, 8. avgust

Vem, kakšno fotografijo hočem. V mislih je že izrisana, samo še na sprožilec moram pritisniti. Vstal sem ob petih zjutraj in že kakšno uro hodim proti sredini slane puščave. Pričenja se daniti, a še vedno ni nikjer v bližini tistih šesterokotnih talnih vzorcev. Vseeno pritrdim fotoaparat na stojalo in zajamem prizor. Vendar nisem popolnoma razočaran, prostranost puščave ima nadvse veliko moč, še posebej v temi in tihoti. To je eden izmed tistih bežnih trenutkov, ki jih lahko opišem z več besedami: spokojnost, mir, brezčasje, umirjenost, neskončnost, enost s stvarstvom, skromnost, ponižnost, bogastvo tišine, sprijaznjenje s svetom in nenazadnje učenje sprejemanja samega sebe takšnega, kot sem.

Salar de Uyuni. Tik pred sončnim vzhodom, 8. avgust.
Sedaj je to ena izmed mojih najljubših fotk iz Bolivije.

In ravno to je bistvo današnjega pisanja: kako živeti v svoji koži in si je ne poskušati odreti. Po pravici povedano, odgovora ne poznam. Moti me, ker se velikokrat ne znam umiriti. Ker se ne morem osredotočiti na pomembne stvari v življenju. Moti me, ker se svet brezobzirno spreminja in razvija na način, ki mi ni všeč. Poznam pa recept, ki lahko ublaži del bolečine: puščava, gore, samota, tišina. Vsaj za nekaj trenutkov. Da se zavem svoje majhnosti, da sem prah, solni kristal v brezmejnem prostranstvu vesolja in da je vsakršna skrb odveč. A da vseeno nisem nepomemben, kajti tu sem z namenom, z željami in hrepenenji. In predvsem: da sem sol zemlje.