Darovi

Včeraj sem dobil kritiko, kakopak s strani meni najljubše osebe. Češ da imam zadnje čase bolj zaskrbljujoče poglede na svet. In res je, prav zares je tako. Pa ne, da je zdaj treba biti zavoljo mene zaskrbljen, marveč je to tako, da sem v spuščanju v brezno resnic postal vse preveč preresen. Zatorej sem se odločil, da bom poiskal pomoč. In glej, ni trajalo dolgo in ni bila daleč. Usmeril sem najprej oko, nato pa še roko proti najbližji polici. Zgoraj levo, med tisto peščico knjižic slovenskih stihotvorcev. Knjiga, ravno en palec debela; in prav na prvih straneh pesem vesela (dasiravno so v njej domala vse vrstice antidepresivne sladice). In sem prebral, potiho, a z zanosom:

Kakšne rože cvetó po polju!

Rdeče in modre in zlate.

In vse čakajo noč in dan

samo nate.

Kakšne ribe plavajo v morju!

Take pa take in tudi - take.

In vse čakajo noč in dan

na vas, svoje junake.

Kakšne knjige žive po policah!

Polne zvezd in mavrice čiste.

In vse čakajo noč in dan,

da jim obrneš liste.

Roža in riba in knjiga

so kakor pesem, ki poje:

Pridi, iztegni dlan,

vse to je tvoje!

V moji navadi je, da takšen tekst prežvečim in razčlenim in postavim v kontekst neke teme. A nocoj naj bo drugače. Naj govorijo zgolj besede Toneta Pavčka. Naj se vas dotaknejo s svojo igrivo preprostostjo, naj vam še enkrat osvežijo spomin na vaše darove.

Vsakdanje besede, običajne, 

v vsakdanjiku vztrajne in neomajne, 

nepogrešljive in vedno žive, 

pred ničemer trepetajoče, 

pa nežne, da ob njih zvenu 

niti dete ne joče. 

Besede, ki odkrivajo vzroke,

ki s strogo igrivostjo

razigrajo otroke,

jih potolažijo in občasno

obrišejo solzi,

ki po licih s počasno

hitrostjo hitita po koži.

A zlogi iz besednjaka 

neuklonljivega borca,

povzročajo rano - srčnega raka,

poklicno bol stihotvorca.

Pa da vas ne prestrašim, obljubljam:

le včasih, prav redko pride to tega,

saj beseda ni beda

in le malokdaj v zdravje posega.

Vsekakor beseda, čisto običajna,

raznih oblin, ozka, široka,

različnih dolžin, začasna in trajna,

je v Tončkovih pesmih prav smešna

in tudi v odraslem prebuja otroka.

A hkrati je resna,

prav resno globoka.

Ha, pa sem še sam napisal pesem, veselo pesem! Kakšen je pa tvoj dar?

Bu!