Odpri mi oči srca

Zakaj se moj blog tako imenuje?

Kakih trideset mesecev nazaj, ko sem zaštartal svoj blog, sem moral dobro premisliti, kako bi ga poimenoval. Da bi ga zaznamoval z besedami, ki razodevajo tudi blogopisca. Ker sem bil, ker sem in najbrž bom še nekaj časa naivni iskalec resnice, smisla in drugih podobnih neumljivih reči, je pričujoča stran dobila svoj naslov - Odpri mi oči srca. Sedaj, po dveh letih in pol, bom skušal ta naslov utemeljiti, razložiti, morda vanj podvomiti, v končni fazi nič pa kaj dosti pametnega o njem povedati.

S tem, kar bom napisal, se najbrž ne boste vsi strinjali. Mogoče boste celo ostro in strogo proti temu, kar bom povedal. Nič zato, to je v redu. Kajti namreč ni pomembno, če se z menoj strinjate ali ne. Strinjanje ali nestrinjanje nimata ničesar opraviti z resnico, ampak služita zgolj kot podpora ali odpor do neke ideje ali razmišljanja.

Pot, resnica, življenje. Smisel. Bistvo. Bit. Hoja. Dvomi. Ničkolikokrat povedane, zapisane in slišane besede. Že tolikokrat uporabljene, da počasi izgubljajo svoj pomen in postajajo zgolj predmet modrovanja. Vsi o tem govorijo, redkokdo pa jih razume. Vsi iščejo, malokateri pa najde. Malokdo ve, da ni pomemben cilj, niti ni pomembna pot, ampak je pomembno razumevanje. Kaj ti bo iskanje, ko ne veš, kaj iščeš? Kaj ti bo cilj, ko se ne znajdeš na poti? Potrebno je razumeti, potrebno se je zavedati vsega, kar je na poti, kar vodi k cilju in kar te priganja k iskanju.

V tem trenutku se mi zdi, da mi še posebej primanjkuje razumevanja, tako v odnosu do sočloveka kakor do stvari in dogajanja. Zdi se mi, da gre zaradi mojega vélikega iskanja svet preprosto mimo mene, da se življenje dogaja, ne da bi se ga dobro zavedal. Velika nevarnost iskanja je ravno v tem, da iščeš. Vam povem veselo novico? Ni potrebno iskati! Se spomnite tiste zgodbice o človeku, ki se je utapljal in je molil k Bogu, da bi ga rešil? Kmalu po molitvi je prišel reševalni čoln, da bi ga rešil, a ga je zavrnil - rekoč, da ga bo rešil Bog. Zatem je prišla ladja, a jo je tudi zavrnil. Nato je prišla še ena ladja, a tudi na to ni hotel iti. Utonil je. Ko je prišel v nebesa, ga je Bog vprašal, zakaj ni hotel na ladjo. Odvrnil mu je, da je čakal, da mu bo On prišel na pomoč. Bog je rekel: "Tri ladje sem ti poslal, ti pa si zavrnil svojo rešitev!"

V svojem iskanju smisla sem naletel tudi na kamen modrosti. Res je kamen. Modrost je trda in neizprosna. In ne da se je najti. V iskanju modrosti lahko najdeš samo blaznost. Iskanje modrosti te zopet zgolj odvrača od vsega, kar je pomembno, kar že imaš. Ne pravim, da modrosti ni. Modrost je, ampak jo je nemogoče najti. Modrost je povsod, le da imaš v iskanju toliko zožan pogled, da ne vidiš, da je povsod okrog tebe. Ni je potrebno iskati!

Zmešani smo. Ves svet je zmešan. Potrjeni norci. Živimo z norimi predstavami o ljubezni, odnosih, o sreči, veselju, o vsem.* Tako pravi Anthony de Mello, indijski jezuit. Verjamemo vse, kar nas učijo. Občasno bi morali pogledati skozi okno, izpostaviti glavo prepihu, svežemu vetru, pogledu izven svoje zabarikadirane sobe. Vaša drža mora biti drža odprtosti, hotenja po odkritju nečesa novega.* Ne trdim, da imam tudi sam takšno držo, kajti zadnje čase se vse bolj zapiram v svojo kamro, kjer bolj kot ne spim. Zgolj počasi se prebujam. Začel bom s tem, da bom vse razvrednotil in začel vse graditi na novo. Nočem, da je karkoli samoumevno. Vsako vrednoto in vse, kar je, hočem postaviti pod vprašaj. Ampak ali se je sploh smiselno spraševati, zakaj kaj je in zakaj je tako, kot je? Se je smiselno spraševati, zakaj je toliko krivice na svetu? Toliko nasilja, lakote, pohlepa, umorov, samonasilja, trpljenja? Ko sem bil v Afriki, sem doživel, da so nekatere vrednote drugače vrednotene kot pri nas. Pa je v tem kaj slabega? Kdo lahko to sodi? Potrebno je vse razvrednotiti in nato zgolj opazovati, sprejemati in razumeti.

Pri tem pa imam eno veliko oviro: strahove. Notranje strahove, zunanje strahove. Do nedavnega sem mislil, da me je strah zgolj divjih zveri in nekvalitetnega opravljanja bodočega strokovnega dela. Izkazalo pa se je, da sem majhen prestrašen deček, ki se boji zaživeti v vsej polnosti. Strah je ovira na poti do razumevanja in vodi k jezi, trpljenju in končno nasilju. Mojster Yoda je rekel: "Fear leads to anger, anger leads to pain, pain leads to suffering." (Jupi, končno sem v pisanje lahko vključil tudi Star Wars-e!) Strah povzroča, da bežim. Strah me je pred neuspehom, pred napakami, pred nesprejetjem. Neumnost! Čeprav to vem, se še nisem čisto prebudil, strahovi se iz sanj prebijajo v resničnost. Kdo mi bo odprl oči?

V izgradnji. Še ne dokončana cerkev na obali v relativni bližini Matange na Madagaskarju.

Jezus Kristus je težave imel z ljudmi, ki so bili zares prepričani, da so dobri. Druge vrste, kot kaže, mu sploh niso delale toliko težav, namreč tisti, ki so bili odkrito sebični in so se tega zavedali.* Ne glede na to, da sem zganjal dobrodelnost v Afriki in še kdaj komu kaj pomagal, se popolnoma zavedam, da sem sebičen. Zelo sebičen. Hvala Bogu, vsaj nekaj razumem! Nalepka dobrodelnosti je zgolj eden izmed obrazov, ki ga kažemo drug drugemu v maškaradi altruizma. Pomagal ti bom - seveda, kajti ob tem se bom tudi sam dobro počutil. V mojem prvem blogopisu iz Afrike sem zapisal: "Zase ne morem trditi, da je bil ta ali oni razlog za odhod na Madagaskar tehtnejši ali da je prevladal moj altruistični duh, ker ni, ampak čas, investiran v to, se mi zdi izredno dobro izkoriščen." Nosil sem masko z narisanim velikim ljubečim srcem, pod njo pa sem si obliznil ustnice s sladkimi sadovi koristoljubja. Morda se to sliši ekstremno in to je tudi moj namen. Saj veste, kamen modrosti je trd in neizprosen. Še posebej, če prileti direktno v obraz in odbije kakšen košček maske.

Prihajam proti koncu blogopisa, nikakor pa še ne do dna vsej tej zadevi. Sedaj bi rad, da se vprašate, v kolikšni meri se strinjate z menoj. Se ne? Dvomite v moje misli? Dobro. Razmišljate. Ste na dobri poti. Naj vam povem eno skrivnost: ne trdim, da imam prav. Jaz sem osel, ti si osel. Najbolj osvobajajoče in čudovito na svetu je, če odkrito priznate, da ste osel. Čudovito. Kadar mi ljudje pravijo: "Nimate prav," odgovorim: "Kaj pa lahko pričakujete od osla?"* V bistvu nimam pojma, sanja se mi ne. Zato opazujem in poskušam vse na novo razumeti. 

V obdobju, ko mi ne gre ravno vse po načrtih, ko nimam motivacije, da bi se lotil stvari tako, kot se spodobi, ko ne razumem sveta in svet ne razume mene, ko ne vem, če sem nor jaz ali smo nori vsi in je nor vsak po svoje, vzkliknem: odpri mi oči srca!

Odpri mi oči srca, rad bi Te videl! Toda ali sem pripravljen na resnico? Kot rečeno, kamen Modrosti je trd in neizprosen. In ker vem, da je povsod, najbrž ni prav majhen in lahak - sem ga zmožen prenesti? Če nič drugega, mi v tem času pomaga glasba, ki sem jo dodal na koncu zapisa. Ko boste prenehali z branjem, jo prosim poslušajte. Razumeli boste, kako in zakaj pomaga raztresenemu človeku. 

Zdaj, po tem dolgem zapisu, pa sledi vprašanje - edino vprašanje, ki dejansko šteje:
kaj vse to, kar si prebral ali prebrala, konkretno pomeni za tvoje življenje?


*Anthony de Mello: izseki iz knjižice Zavedanje

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave