Ne me razumeti narobe

Prosim te, dovoli mi, da smem za trenutek sesti k tebi; začeto delo bom že pozneje dokončal … Zdaj je čas, da mirno sedim ob tebi, ti gledam v obraz in ti pojem posvetilo življenja v tem tihem in prekipevajočem brezdelju.*

Nekaj takega primanjkuje tu, kjer sem zdaj. Afrika! Sliši se tako eksotično. Res je, imamo kokos in banane. Drugega sadja trenutno ni. Mogoče bo septembra dozorel ananas, papaje pa tukaj itak obirajo nezrele. Morda sem si predstavljal, da bo tu drugače. Morda bolj preprosto. Pa vendar se ta moja predstava ne ujema z resničnostjo: bivamo v betonski hiši z vodo, elektriko, stranišči in tušem. Hrana je takšna, kot pri nas: testenine, krompir, meso, zelenjava, kruh. Ob tem, ko gledamo serije ali filme, veselo jemo piškote in pijemo Coca Colo. Še komarjev je manj, kot sem si predstavljal. Ah, predstave … Po drugi strani pa sem si tudi predstavljal, da ne bom ne vem kako šokiran, karkoli bom že doživel tu.

Z gotovostjo pa lahko trdim tole: živim premalo. Poleg dela, gledanja serij, kuhanja večerij, leposlovnega in strokovnega branja ter obdelovanja fotografij ostane hudičevo malo časa še za to, da bi si ga vzel zase. Ne za knjige, ne za fotografiranje, morda niti ne za pisanje ali pretirano razmišljanje o življenju, ampak zgolj za to, da bi se umiril, zadihal, šel ven in doživel vse to, kar tukaj resnično je. Da ne bi opazoval, temveč da bi se čudil. Da bi imel velike oči in veliko srce. Da bi vse to sprejel vase, ne da bi hotel karkoli svojega pridati.

Nič drugega ne želim kot to, da bi govoril preprosto,

                                                        naj mi bo dana ta milost.

Kajti tudi pesem smo otovorili s toliko glasbe, da se

                                                                        počasi utaplja,

in svojo umetnost smo tako zelo okrasili, da ji je

                                                                zlato najedlo obraz,

in čas je, da povemo teh nekaj besed, kajti

                                                 naša duša jutri razpne jadra.**

V prejšnjem blogopisu sem pisal o pomembnosti dejanj, vendar me, prosim, ne razumite narobe. Biti vseskozi v akciji ni nujno dobro. Potrebno je živeti v trenutku. Oblikovati stalno zavedanje. Iz tega potem lahko izhaja tudi akcija. In v Afriki pogrešam ravno to zavedanje: zavedanje, da sem tu. V resnici tu ne primanjkuje ničesar – razen tega, da sem otovorjen s preveč glasbe in se počasi utapljam, zato tudi moja duša ne more razpreti jader.

Mimogrede, večkrat se pritožujemo zaradi grdega vremena tukaj, pa vendar …

Ura je 0:45 in kako je lepo poslušati dež!

*Rabindranath Tagore, odlomka iz pesmi Prosim te, dovoli mi …

**Giorgos Seferis, Starec na rečnem bregu, odlomek