Moj pristop k fotografiji
Odkar me je Nastja vzpodbudila za projekt 365, sem naredil korak naprej v fotografiranju (ali pa se mi samo tako dozdeva) in post-produkciji (v to sem pa prepričan). Naj najprej na hitro povzamem namen tega projekta: vsak dan v letu 2014 narediti eno fotografijo na vnaprej določeno tematiko. To človeka prisili, da vsakodnevno razmišlja o tem, kakšen motiv si bo izbral glede na določeno temo. Seveda pa se kakšen dan temu bolj posvetiš, drugič pa pritisneš na sprožilec zgolj zato, ker moraš. Na podlagi tega lahko svoje fotografije razvrstim v tri skupine:
1. Mimogredoča fotografija. To so vse tiste fotografije, ki nastanejo takrat, ko sem nekje (npr. v mestu, na sprehodu, na rekreaciji ...) in imam s seboj fotoaparat. Semkaj spadajo tudi vse tiste fotografije, ki so narejene v bližini doma, ko iščem kakšen motiv na določeno tematiko ter vse tiste, ki so narejene zgolj zato, da so (ker se mi tisti dan ne da prav preveč ubadati s tem ... ). Tole in tole sta primera takšne fotografije.
2. Dokumentarna fotografija. Kadar hočem pokazati nekaj, kar se mi je zgodilo oz. kar posedujem. To je najbolj nezanimiva skupina, primer takšne dokumentacije je tule.
3. Konceptualna fotografija. Včasih že takoj ob predpisani temi dneva dobim idejo za fotografijo. Temu bi lahko rekel tudi vizija. Takšne fotografije vzamejo največ časa, priprav in velikokrat obsežno post-produkcijo, saj poskušam prikazati točno to, kar sem si zamislil. V tej skupini je tudi največ fotomontaž. Primer takšne fotografije je tole, spodaj pa bom opisal še en konkreten primer, kako nastaja takšna fotka.
Ko je bila za 21. aprila razpisana tema "zavržen", sem takoj dobil zamisel o človeku, ki poklapan sedi na pomolu in strmi nekam naprej v daljavo, v praznino svojega sveta. Tisti dan je bil tudi ravno pravšnji za izdelavo takšne fotografije: oblačen, meglen, z občasnim dežjem. Podrobnosti o nastajanju fotografije so zapisane pod sledečimi fotkami.
![]() |
Naslednji korak je bil pretvorba obeh fotografij v črno-belo tonalnost. |
![]() |
Čisto na koncu sem dodal retro zeleni filter, da je fotografija postala še malo bolj udarna. |
Tako je nastala takšna fotografija, kot sem si jo zamislil že v začetku. Resda takšen način dela vzame veliko več časa kot če bi nekaj škljocnil mimogrede, ampak se mi zdi, da se splača - še posebej, če hočeš neko idejo čim boljše predstaviti, izraziti. Takšna fotografija ima ponavadi tudi močnejšo zgodbo. In ravno to - zgodba - je tisto, kamor jaz ciljam s svojo fotografijo: rad bi nekaj povedal, pa naj bo to zgolj neko čustvo, razpoloženje ali pa epska, vesela ali žalostna pripoved iz resničnega ali fiktivnega življenja.
Komentarji
Objavite komentar