Košuta, Ojstrica in Dovška Baba

Velikokrat grem v gore sam, da si zluftam glavo. Ali pa ker ne dobim nikogar, ki bi šel z menoj toliko zgodaj, da bi lovil sončni vzhod. No, v zadnjem času je takšnih podvigov manj. Je pa lepo iti tudi s prijatelji, čeprav na oblegano klasiko (Kofce, štruklji in Košuta - Nina in Rok, hvala, lepo je bilo z vama!) ali pa po neoznačenih stezah, ko se izgubljaš, se vračaš nazaj in iščeš pravo pot (Jure, super avantura, dober vzpon na Ojstrico!) ali sfališ pot in vztrajaš na sosednjem pobočju ter grizeš v strm klanec skozi gozd (Tina, hvala za družbo in za to, da si za takšno akcijo!). Hvaležen za te izkušnje. In za Majo, kadar gre zraven in kadar me pošlje samega, ker ve, da včasih potrebujem izziv.


Veliki vrh (Košuta)
Fujifilm simulacija: sem že pozabil, ampak najbrž Classic Chrome

Malo nad Kofcami.

Po grebenu proti Velikemu vrhu.

Ena ovčka je bil čisto socializirana!

Je šla kar vsakogar pozdravit :)

Ovce na pobočju Košute, v ozadju Kamniško-Savinjske Alpe.

Begunjščica, Stol in Vrtača, v ozadju pa Triglav in Škrlatica.

Greben Košute.

Nova profilka? ;)

Punci na (Velikem) vrhu :)

Kavke so si upale nesramno blizu.

No, smo jim potem dali kakšno drobtino, ampak so se morale boriti zanjo.

Pomembni so ljudje, ne samo gore.

Konec grebena Košute. Fotografirano iz zraka (DJI Mini 2).

Greben Košute in Kamniško-Savinjske Alpe. Fotografirano iz zraka (DJI Mini 2).


Ojstrica (čez Skok in Šraj pesek)
Fujifilm simulacija: Provia

Mislm, da je tole tisti "zahtevni" skok.

V hribih se dela dan!

Vrh melišča Šraj pesek.

Prvi pogled na Ojstrico. Zares krasno!

Petkove njive in cela južna stran Ojstrice.

Petkove njive so začuda raven svet na tej višini. Ojstrica mi postaja vedno bolj všeč, že severna pot čez Šrkbino mi je bila krasna, tale je pa mogoče še lepša, čeprav je precej dolga - skupaj skoraj 12 ur in preko 2000 višinskih metrov vzpona.

Pogorela koča na Korošici.

Pogled na Planjavo.

Na vrhu Ojstrice (2350 m).

Model Jure ;)

Popoldne se je iz doline začela dvigovati megla.

Še zadnji pogled na krasotico.

Glej, kakšen podor!


Dovška Baba (iz Erjavčevega rovta)
Fujifilm simulacija: Provia

Hm ... tu nekje gor moramo iti. Kje je že pot?

Smo šli približno v pravo stran, ampak malo bolj po strmem terenu.

O, razgled! In vrnitev na pot.

Midva pod Dovško Rožco. Foto Tina :)

Malica! Vedno dober izgovor za pavzo 😁

Nad planino se je začel sneg. Julijci so bili pa na žalost vseskozi v oblakih.

Tina in Maja na vrhu.

Skupinska. Škoda, ker se skoraj ne vidi gora v ozadju ...

Maja in Tina na sončku :)

Kakšno jesensko listje na fotki ne škodi ...

Midva, zagozdena.

Luštno je hoditi po potoku.

Juhej :)

Barve.

Če se le da, ujamem kakšno kravo v objektiv 😁

Komentarji

Priljubljene objave