Kdo si, človek v šotoru?

V začetku leta sem imel na Gimnaziji Želimlje otvoritev fotografske razstave. Z Majinim (v)pogledom in spremno besedo je razstava dobila še dodatno vsebinsko dimenzijo in povezanost - hvala ti. Sedaj bi jo rad delil še tu na blogu.

KDO SI, ČLOVEK V ŠOTORU?

Zemlja je poseljena z ljudmi, a človek tu prebiva samo v šotorih. Šotor je družina, vas, občestvo. (p. Marko Ivan Rupnik, Barve sojnosti, str. 51)

Človek je bil ustvarjen v šotoru in iz šotora – iz občestva, odnosov.

Zato 

človek vedno išče in bo iskal šotor – dom – odnose.

Človek v resničnosti odnosov najde samega sebe. 

V odnosih odkrije svoje darove in svoje uboštvo, 

Ljubezen in temo, zastavlja si vprašanja o smislu in cilju svoje poti. 

Človek v odnosih živi bistvo svojega obstoja – ljubi in je ljubljen. 

Odnosi so šotor.

Šotor je premičen, dinamičen. Razpneš ga kjer koli pod milim nebom. S teboj raste, se spreminja.

Šotor je barvit. Njegovo platno je stkano iz naših osebnih zgodb, zgodb okolja in kulture, v kateri živimo, iz nitk Ljubezni, ki nas je obiskala na poti, in iz strganin teme tega sveta.

Šotor se tudi poruši – kadar človek ne prepozna Ljubezni in jo zavrne. 

Fotograf nas izza svojega objektiva vabi, da spoznamo človeka v šotoru – človeka v odnosih. Kot radoveden popotnik in pozoren opazovalec stvarstva nas popelje v dinamičnost družinskih odnosov in otroške igre, v nežnost materinske skrbi in skrivnost prijateljstva, v barvitost otroškega nasmeha in vonj domačega ognjišča, v samoto odraščanja in odkrivanja svojega poslanstva. Skozi barvno in kompozicijsko harmonijo priča o harmoniji odnosov, skozi fotografije pa spregovori tudi o uničenju in nesmislu, ki ga prinaša zlo. 

Meni in tebi postavlja vprašanje: kdo si, človek v šotoru? 

Maja Bevk

***

Vedno težje ločim fotografijo od življenja, saj fotografija izhaja iz njega, torej iz tega, kar sem, kar delam, kar razmišljam, kar ljubim, kar doživljam. V fotografiji vse bolj iščem tudi njen smisel, namen, vsebino. Ne gre več samo za svetlobo, kompozicijo in lep motiv. Vedno bolj se sprašujem, kam me Bog pelje preko fotografije in kam potem preko nje lahko vodim druge. 

Ko začneš, si navdušen nad vsemi novostmi – oprema, tehnične nastavitve, učenje umetnosti – ko zoriš, pa se začneš spraševati o pomenu tega, kar počneš. In stopiš na drugačno pot. Vsaka umetnost je namreč širša in globlja od prvotnega vtisa videnega ali slišanega. Glasba in slikarstvo, če se jima prepustimo, lahko govorita o nedoumljivem tako, kot ne more nobena beseda. Fotografija pa razodeva dve resnici: resnico sveta, ki je zajet, ter resnico srca, ki ga je zajelo. 

Preko tega, kar sem, z drugimi delim tisto, kar vidim, mislim in občutim: navdušenje nad stvarstvom ob sončnem vzhodu v visokogorju, razočaranje nad družbenimi sistemi med sprehajanjem skozi slume, Božje veselje ob izmenjavi prstanov med poročno mašo. Ko pogledam nazaj, vidim, do koliko spoznanj me je vodila želja po fotografiji, saj me je gnala v hribe, motivirala za potovanja, prisilila k pristopanju do tujcev, pokazala lepoto odnosov v družinah ter vzbudila občudovanje domačih krajev, tradicije in vsakodnevnih opravil.

Zajemam barve, dušo sveta, v fotografije, da lahko v njihovi luči vzklije seme tudi v vas: vzgib začudenja, veselja, žalosti ali jeze. Da se nekaj v vas prebudi in zraste nekaj novega. V teh letih, ko zorite, ko rastete v Duhu, postajajte sol zemlje in luč sveta. V naših šotorih namreč primanjkuje užitnih in toplih odnosov. Fotografije naj vas spodbudijo k prepoznavanju lepega, k sprejemanju, solidarnosti in ljubezni, a hkrati v zavedanju, da je na svetu še veliko porušenih šotorov.

Žiga Lovšin

1. ŠOTOR – OGNJIŠČE 

Ognjišče je kraj, kjer se nahranijo duh, duša in telo. Je prostor srečanja, kjer se zbiramo, pripovedujemo zgodbe, pojemo in seveda skuhamo obrok. Lahko je v kuhinji, zunaj pred hišo ali na travniku, kjer taborimo. Njegov plamen je v naših srcih, tudi ko nismo fizično skupaj. Greje nas, ko smo daleč narazen, ko mislimo drug na drugega. Je kraj spomina, ki ni vezan samo na kamne in žerjavico, ampak predvsem na odnose, ki so se spletali ob njegovi toplini. Je središče družine in prijateljstva.

Jodhpur, Indija, 2016.

Andi, Bolivija, 2015.

Kolkata, Indija, 2016.

2. ŠOTOR – DRUŽINA

Družina je kraj bližine; dotikov, ki ozdravljajo, in besed, ki blagoslavljajo. Je kraj, kjer si sprejet v polnosti – takšen, kot si. Družina te objame, ko si potreben tolažbe in podpore. Je središče vzgoje in vere. Ko odrasteš, pa te mati in oče izpustita, da si ustvariš svojo. Dozoriš in sam postaneš starš: ko veš, da te čakajo nežne skrbi, neprespane noči, bolezni otrok, nezgode in pustolovščine. In vse to sprejmeš odprtih rok. Svoj šotor odpreš življenju.

Jeruzalem, Izrael, 2018.

Isfahan, Iran, 2018.

Jodhpur, Indija, 2016.

Isfahan, Iran, 2018.

Matanga, Madagaskar, 2013.

3. ŠOTOR – PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je kraj, kjer se delita veselje in žalost. Je kraj zaupanja – nemalokrat večjega kot med sorojenci. Je prostor, kjer se rojevajo ideje za avanture in potegavščine. Kjer se obeta veliko neumnosti in smeha, pa tudi resnosti in joka. Kjer drug drugega spodbujamo in drug ob drugem počivamo. V tem šotoru je veliko prostora. Bolj kot ga odpremo, več ljudi bo bogatilo naše občestvo.

Teheran, Iran, 2018.

Teheran, Iran, 2018.

Isfahan, Iran, 2018.

Buhara, Uzbekistan, 2019.

4. ŠOTOR – KRAJ RASTI

Volja snovi je, da je vedno bolj prosojna. Ko luč preseva skozi snov, se obarva. Barve pričajo o duši sveta. Snov ima svojo voljo. Svet ima svojo dušo. Stvari so žive in vesolje ima svoje srce. Barva je meso sveta. (Barve sojnosti, str. 27)

Veselje nad biti, to je preroškost otroštva. Življenja polni otroci so meso sveta. S svojo lučjo tako obarvajo svet, da tudi najbolj zagrenjeni odrasli lahko začutijo njihovo srce. Pred njimi je še dolga pot rasti, v nas pa spomin nanjo. Se še spomnimo svojih otroških hrepenenj ali so že utonila v grenkobi in preobremenjenosti odraslosti?

Taškent, Uzbekistan, 2019.

Aran, Iran, 2018.

Uhum, Uzbekistan, 2019.

Puščava Thar, Indija, 2016.

Farafangana, Madagaskar, 2013.

Matanga, Madagaskar, 2013.

5. ŠOTOR – KRAJ POSLANSTVA 

Z odraščanjem spoznavaš, da se vsa velika hrepenenja uresničijo v preprosti vsakdanjosti, na delu, v odnosih, ki jih živiš vsak dan. Včasih sem mislil, da moram postati velik voditelj, ki bo velikopotezno spremenil svet. Danes pa vidim lepoto v poklicu pastirja, glasbenika, ribiča in slaščičarja. Nekdo je poklican pomagati drugim z razvažanjem stvari pod strehami bazarja, spet drugi jih prevaža zunaj po blatnih poteh. Vsak poklic, vsaka pot nekam vodi. In tako življenje sámo nekoč pripelje do smrti, s katero se nekateri srečujejo vsakodnevno, ko rajne prečiščujejo z ognjem. 

Jeruzalem, Izrael, 2018.

Asraf, Uzbekistan, 2019.

Buhara, Uzbekistan, 2019.

Varanasi, Indija, 2016.

Farafangana, Madagaskar, 2013.

Istanbul, Turčija, 2015.

Isfahan, Iran, 2018.

Vangaindrano, Madagaskar, 2013.

6. ŠOTOR – MOZAIK OBČESTVA

Zaradi luči se nasprotja razpršijo v spekter občestva. Ljubezen je tista moč, ki iz kontrastov ustvarja soglasje. Srce vesolja hoče edinost brez pohabljenja. (Barve sojnosti, str. 33)

Harmonija odnosov se odraža v harmoniji barv. Občestvo deluje kot celota, kot enost. Rdeča na modri: Bog je prišel med ljudi, da bi bili vsi eno. Oranžna na zeleni: Božji otroci v rodovitnosti medsebojne povezanosti postavljajo temelje tega šotora, mozaika občestva. Bog kot Oče svojim otrokom želi edinost brez pohabljenja, sobivanje brez sovraštva. Tukaj so nam najmlajši bratje največji vzor.

Jodhpur, Indija, 2016.

Jodhpur, Indija, 2016.

7. PORUŠENI ŠOTORI SVETA

Zlo prinaša uničenje in nesmisel, neenakost in nesoglasje. Grabežljivost, ki izhaja iz strahu zase, za svoj obstoj, podira številne šotore nam tujih ljudi. Vest, ki jo utišamo – tudi mi, ki zgolj posredno sodelujemo pri globalni trgovini – nima dovolj močnega glasu, da bi nas premaknila, ko se enkrat zasidramo v svojem udobju. Potrebno je iti ven iz sebe, iz svojega naslonjača, na ulice, da porušena življenja vidimo na lastne oči.

Samarkand, Uzbekistan, 2019.

Kashan, Iran, 2018.