Luč sveta

junij 20, 2023

Luč sveta

Kapelica sv. Cirila in Metoda na Molički planini.

Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel življenja luč.

(Jn 8,12)

***

Življenje brez pustolovščin bi bilo sila dolgočasno. Nekateri svoje avanture najdejo v znanstvenem raziskovanju, drugi v političnem udejstvovanju, meni pa jih predstavljajo gore in potovanja. Ker pa so potovanja bolj redka, hribolazenje ostaja glavni vir dogodivščin. Obstaja pa še drug, duhovni vidik, povezan s potovanjem. Brat Janez iz Taizéja pravi: Če je Abraham zgleden primer "človeka vere", je to zato, ker je njegovo življenje v osnovi dolgo romanje, potovanje z Bogom (1). V zadnjem času se mi dogaja nekaj podobnega, ko počasi pričenjam z branjem cerkvenih očetov in drugih od mene duhovno zrelejših ljudi. Ne gre za kakšno ezoteriko, ampak za dokaj sistematično in kritično zgodovinsko-teološko branje, tehtanje dokazov, logičnost razlag in predvsem povezanost z resničnim življenjem. Zato me razni instant guruji res ne zanimajo. Dolgo romanje in potovanje z Bogom se zdi dosti večja pustolovščina.

Naša zgodovina je tesno povezana z vélikima bizantinskima popotnikoma in misijonarjema, Cirilom in Metodom, ki sta v naše kraje prinesla luč evangelija. Kapelica na Molički planini, do katere sva se pretekli vikend povzpela z Majo, je posvečena ravno njima. Na tem kraju sva z Matjažem Grčarjem posnela tudi videospot za Sagor cantus – Luč sveta. Zato bi se sedaj osredotočil na luč. Toda še preden preidemo k luči, potrebujemo nekaj, kar bo luč osvetlila. Bog je najprej ustvaril nebo in zemljo, šele nato svetlobo. To so bile prve tri stvari, ki jih je ustvaril: temelje in luč, ki jih bo razsvetlila. V kristjanovem duhovnem življenju so ti temelji postava; Kristus, luč, pa je prišel postavo osvetlit – dopolnit (Mt 5,17). Kristus, Sin, luč od luči, Bog od Boga, je ljubezen, ki osvetljuje smisel številnih pravil, ki jih je Izrael dobil od Očeta. To ni kaj dosti različno od vzgoje otrok: postavljanje pravil in meja ima v luči ljubezni vedno smisel in cilj v vzgoji otrok v zrele in odgovorne odrasle. Pomanjkanje meja pa vodi v razsulo človeško dušo.

Trenutno moram največ postavk postave upoštevati na dveh področjih: v zakonu, kjer me občasno tepe pomanjkanje vzgoje na nekaterih področjih, ter v službi, kjer gre predvsem za sledenje pravilom znanosti. Brat Janez pa je glede znanosti upravičeno kritičen (1): "Naj bo znanost še tako zapletena, se v osnovi ravna po metodi korelacije. Novo in neznano pojasnjuje tako, da ga povezuje z že znanim. Tako je znanost zadovoljna s tem, kar je predvidljivo in ponovljivo, ni pa v svojem elementu z izvirnim, nepredvidljivim in edinstvenim. Takšna metoda bi bila zelo nekoristna za razumevanje Abrahamove zgodbe. Izgubila bi najbolj bistven vidik te zgodbe: element novosti, odprtosti za neznano, ki je Božji podpis. Svetopisemski Bog je Življenje z vsemi dinamičnimi in nepredvidljivimi konotacijami te besede."

Če ni luči, ne vidim smisla in mi je težko slediti postavi. Sveti Bruno, ustanovitelj Kartuzijanov, poda svoje razmišljanje glede sprejemanja postave (2):

"Tvoj Sin je bil razsvetlitev mojim nagnjenjem, Gospod Jezus mi je bil razsvetlitev – pomeni: je razsvetlil moje prve nagibe. To pa pomeni: tiste prve nagibe svobodne izbire, ki sem jih imel, da bi vzljubil in spolnjeval tvojo postavo, ki jo je razsvetlil tvoj edini Sin s pomočjo svoje milosti, zato da ne bi pojenjali, temveč bi iz dneva v dan naraščali; On mi je dal tudi te nagibe, kajti sam po sebi nisem bil zmožen, da bi jih zasnoval. In prav ta tvoja Beseda – Gospod Jezus –, je bila luč mojim stezam; to je: bila je razsvetlitev mojim stopinjam, kar pomeni steze, zato ker pač stopamo po stezah. To pa pomeni: ni samo razsvetlil mojih prvih nagibov s pomočjo svoje milosti, temveč sem s pomočjo njegove razsvetlitve dosegel ljubezen do postave in potem tudi njeno spolnjevanje."

O svobodni izbiri in milosti veliko piše tudi sv. Avguštin. Začne sicer z grehom, čigar jedro je poželenje (1 Mz 3,6), zaradi katerega v resnici nisem svoboden v svojih izbirah. Zato je za odrešenje in resnično svobodo potrebna milost. Poželenje pa se kaže v tem, da želim imeti, karkoli si zaželim, kadarkoli si to zaželim. Zato pa je potrebna vzgoja otrok – in vzgoja srca. Tu pa sta, kakor sem že pisal, potrebni postava in luč. Luč, ki je milost, pa je že v nas (3): "Vsi imamo globoko v duši neko luč, ki je morda slabotna, tiha, dobro skrita ali celo neopazna, a zato nič manj resnična. Sama po sebi še ne zadostuje za odrešenje, ker je čista milost, milost pa se ne vsiljuje. Vendar obstaja."

Kaj lahko še povem o luči? Svet je poln prispodob o svetlobi. Poleg bolj znanih bi rad izpostavil še kakšno bolj zakrito. Če je Bog "vse naredil z modrostjo", ni ustvaril prav ničesar, kar ne bi imelo znamenja luči (4). Luč kaže pot izgubljenim (Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. – Iz 9,1) in pomaga pri spoznavanju resnice (5): "Če sta namreč nevedenje in greh tema, sta spoznanje in življenje v Bogu luč." Evagrij dodaja (4): "Steber resnice, Bazilij Kapadokijski, je dejal: spoznanje, ki prihaja od ljudi, se krepi z neprestanim premišljevanjem in vajo; spoznanje pa, ki se rodi iz Božje milosti, se okrepi s pravičnostjo, nejezljivostjo in usmiljenjem. Prvo lahko sprejmejo tudi strastni ljudje, za drugo pa so dovzetni le brezstrastni, ki v času molitve motrijo lastno luč uma: luč, ki jih osvetljuje." Pavel piše o sadovih luči (Ef 5,8): "Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." Hkrati pa svari pred lučjo, ki to ni (2 Kor 11,14-15): "Tudi sam satan se preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti. Toda njihov konec bo po meri njihovih del." Evagrij kot svarilo dodaja (4): "Zvijače naših nasprotnikov si namreč prizadevajo za to, da bi nas oropale božanske luči, ki v srcu vzide ob molitvi." Rosini v duhu današnjega časa te misli še nadgradi (3): "Glavni cilj sovražnika človeške narave ni, da bi nas prisilil delati zlo, ampak da bi nam preprečil delati dobro. Oče laži nas s skušnjavami želi pripraviti do tega, da bi zapravljali svoj čas, tudi z navidezno nedolžnimi ali celo etično dobrimi dejavnostmi. Z zapravljanjem časa namreč izgubljamo življenje in zamujamo stvari, ki so resnično naše." Odgovor na izzive je to, da bi dobro razumeli, se zanj odločili in ga udejanjali (3). Praktičen, čeprav ne lahek nasvet nam da Izaija (Iz 58,10): "Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan." Rosini dodaja, da je dan [čas, ko je prisotna luč] čas za dobra dela in da pomeni naše poslanstvo (3). Luč je torej povezana s postavo, milostjo, usmerjanjem, pravičnostjo, spoznanjem, resnico, pogumom, molitvijo, dobrimi deli in poslanstvom. Kljub vsemu lepemu, kar luč ponazarja, se lahko tudi zlorabi, zato na koncu ponavljam za psalmistom njegovo prošnjo v stiski (Ps 43,3):

Pošlji svojo luč in svojo zvestobo, ti naj me vodita; naj me pripeljeta k tvoji sveti gori, k tvojemu bivališču.

Naj nas luč vse skupaj vodi k njegovi sveti gori, na to razburljivo avanturo.

Reference:

(1) Brother John of Taizé, The Pilgrim God

(2) Na notranji poti k Bogu. Antologija kartuzijanskih piscev

(3) Fabio Rosini, Umetnost ponovnega začenjanja

(4) Evagrij Pontski, Spisi in pisma

(5) Gregor iz Nazianza, Bogoslovni govori

***

Fotografska oprema:

Fujifilm X-T4

Viltrox 13 mm f/1.4, Fujinon 35 mm f/2 XC