Rjavina in Vrbanovi špici

Rjavina meče svojo senco proti Triglavu.

Včasih se ti kaj posreči. Z Lukom sva se iz doline Kot odpravila v petek okrog 16.30. Najprej sva sicer zgrešila pravi odcep, tako da sva po strugi hudournika prišla do Spodnjega slapu Kotarice. Ker se nama ni ljubilo vračati nazaj, sva se vzpela levo skozi gozd in borovce ter kmalu našla pot. Sledil je del vzpona s spolzkimi skalami, nato se je odprlo melišče pod Peklom. In ravno tu sva imela srečo, ker se je sonce že skrilo za ostenjem Vrbanovih špic. Tekom dneva, ko se sem upre sonce, je namreč lahko peklensko vroče (to sem občutil naslednji dan ob spustu). Pot so nama polepšali še mimoplezoči kozorogi. V Staničev dom sva prišla ravno prav za sončni zahod, ki so ga ozaljšali pevci nekega zbora. Zaradi želje po slikanju zvezd sem še nekaj časa lazil okrog koče, vmes pa so neki tujci, ki so tudi uživali v nočnem nebu, šli nazaj notri in me zaklenili ven. Še sreča, da je zunaj velik kravji zvonec in da ga je slišala neka gospa, ko je šla ob enih zjutraj na WC ... Noben od naju ni mogel zaspati in sva komaj čakala, da se ob 3.30 zbudiva in greva v akcijo. Pot do Rjavine je lepa, ljudi malo, razgled na vrhu krasen. Čudovito jutro. Pogled proti Triglavu je razkril kolono planincev proti vrhu, midva pa sva na tej gori uživala sama, le za nazaj grede sva srečala nekaj duš. Po zajtrku sva se od Staničevega doma spustila nazaj v dolino, seveda preko obeh Vrbanovih špic. Moja fizična pripravljenost je trenutno nekje na dobri polovici maksimalne zmogljivosti, tako da jo je Luka mahnil v dolino z večjo brzino in šel mimogrede še enkrat do slapu. Naporna (no, vsaj zame), ampak super tura.

Tule sva že zgrešila. Prava pot se odcepi levo v gozd malo pred tem.

Kozorogja družina.

Pogled proti dolini Kot. Desno se v svetlobi kopa zaraščeni Macesnovec.

Dom Valentina Staniča (2332 m).

Razgled na drugo stran. Levo je Triglav, v ozadju so gore okrog Kriških podov, za njimi pristriženi Jalovec.

   

Večerja v gorskem ambientu.

Jalovec je res prepoznavna gora.

Planinci na poti.

Dom Valentina Staniča, desno v ozadju Rjavina.

Veliki voz nad Begunjskim vrhom.

Prva polovica noči ni bila najboljša za slikanje zvezd, luna je premočno sijala.

Z luno obsijan Staničev dom.

  

Rjavina.

Mlečna cesta nad Triglavom.

Nedaleč od začetka poti. V ozadju se pod Begunjskim vrhom še vedno vidi Staničev dom.

Pod vrhom Rjavine.

Na Triglavu je seveda zopet bila množica ljudi. Najmodrejši so se gor odpravili zgodaj (na velikem ekranu se vidi lučke).

Skala!

Škrlatica skozi eno od dveh Rjavininih oken.

Severne stene gora nad Krmo. Res je krasno, ko v enem pogledu zajameš odtenke oranžne in vijolične svetlobe.

Pogled proti Škrlatici (najvišji vrh v pogorju). Levo od nje je Dolkova špica, vrh na desni pa Kukova špica.

Razgled z vrha Rjavine (2532 m) proti Triglavu.

Jutranja sprostitev.

  

Foto: Luka Košir.

Kozorog.

Razgled z vrha Visoke Vrbanove špice (2408 m). Levo je Rž, v sredini Triglav, desno Begunjski vrh.

Pod vrhom Visoke Vrbanove špice. Levo se nadaljuje greben proti Spodnji Vrbanovi špici, za Lukom je Rjavina.

Greben Vrbanovih špic je precej prepaden, še posebno severne stene.

Še zadnja ovira pred Spodnjo Vrbanovo špico. Mislim, da je tole Plesišče (2244 m).