Triglav

Triglavski dom na Kredarici.

Če odštejemo Golico, ki ni posebej zahtevna, je bil začetek letošnje poletne sezone podobno udaren kot v preteklem letu. Lani je bil prvi vzpon Škrlatica, letos Triglav. Iz leta v leto se zimski spanec - športna neaktivnost - podaljšuje, kar se pri prvem resnem vzponu zelo očitno pokaže. V soboto pozno popoldne smo se odpravili iz Vrat po Tominškovi poti na Kredarico. Medtem ko sta oba Lukata hodila naprej, sem izkoristil ustavljanje za namene fotografiranja kot izgovor za počitek. Zvečer sem se bolj kot ne odločil, da v nedeljo ne pojdem na Triglav. Toda jutro je bilo tako lepo, da se nisem mogel upreti vzponu na vrh. Luka je bil poln energije in je komaj čakal, da gre v steno, jaz pa sem se mu pri obnovljenem Aljaževem stolpu pridružil s krajšo zamudo. Žal mi je le, da nisem bil na vrhu že ob sončnem vzhodu, saj je bil eden lepših jutranjih pogledov ravno v smeri Montaža, ki pa od koče ni najboljše viden.

Na Tominškovi poti.

Dan se počasi prebuja.

Pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

Mangart in Razor ob zori.

Čudovito jutro!

Dom Valentina Staniča in Rjavina.

Triglav.

Prvi sončni žarki na Stenarju, Škrlatici in sosednjih gorah.

Obsijano ostenje Bovškega Gamsovca (spredaj) ter vrhova Razorja (desno) in Mangarta (levo).

Dom Valentina Staniča in Visoka Vrbanova špica.

Vstop v steno.

Luka v steni.

Od Kredarice navzgor je le še nekaj snežišč, tudi vrh je že skoraj kopen.

Pogled izpod Malega Triglava proti Kredarici ter "trizobu" Rjavine, Vrbanove špice in Cmira.

Na severni strani pod Kredarico je še nekaj snega, vendar je Tominškova pot lepo prehodna, pot čez Prag pa ima še nekaj majhnih snežišč.

Na poti čez Prag.

Občudujoč pogled na severno steno.

Luka je vroč!

Krave v dolini Vrata.