Oznake

Uzbekistan, 3. del: po svilni poti

Palača Kunya Ark in  nedokončani Kalta Minor minaret, Khiva.

 Nekaj me vabi na vzhod. 

 Puščavsko sonce, kamen, kamele, obrazi, bazarski hrušč, barvitost oblačil, črede ovac, bogata zgodovina vznika civilizacij, krvavih vojn in širitve velikih verstev ...

 Ko prvi dan pridem na zajtrk z dobrim razgledom na mesto, vem, da sem prišel na pravi kraj. Zgodnjespomladanski jutranji hlad, rahel veter v licih, gostoljubni ljudje, cvetoče drevje, ptičje petje, nekaj malega prahu v zraku ter bleščeče kupole, ki se dvigajo nad strehami, po katerih bi najraje tekel in jih preskakoval kot junaki v pustolovskih filmih. Ne vem, kako, ampak tu nekje se je izgubil del mene, še preden sem sploh prišel sem. Tu nekje med Jeruzalemom in Kabulom, med Bagdadom in Samarkandom. Medtem ko na zahodu drvimo v sterilni, digitalni, beli, neosebni, plastični svet, je tu še vedno čutiti nekaj čarobnega: nekaj mističnosti Rumijeve poezije, del Kabirjeve modrosti, pa tudi kanček Nasrudinove norosti. To je tisti občutek orienta, ki ga je težko opisati, a ga vedno začutim, ko se ozrem proti zahajajočemu soncu, ko svet zažari v rdeči.

 Seveda je takšen pogled na vzhod preveč romantičen. Nekateri razgledi so sicer res takšni kot iz Disneyevega Aladina, a resničnost tamkajšnjega življenja je mnogo obsežnejša: od belih nebotičnikov bogatih podjetij do barakarskih naselij nekaj kilometrov stran, od modernih železniških postaj do prenašanja tovora z mulami, od krasne prezijsko navdahnjene arhitekture do izginjajočega Aralskega jezera. Pa vendar nas nekatera mesta ponesejo v veličastno preteklost teh krajev, v čase velikih osvajalcev Džingiskana in Timurlenka, ki sta z neusmiljenim klanjem prebivalstva širila meje svojih imperijev in navkljub temu ostala v kar lepem spominu. To so mesta, ki so vzcvetela zaradi trgovine ob svilni poti: Samarkand, Buhara in Hiva. Tu je že skoraj pred dvema tisočletjema potekala mreža karavanskih poti z blagom, namenjenim iz Kitajske v Evropo, Indijo in Afriko. V spomin na te čase danes lahko občudujemo mošeje in bazarje ter karavanseraje in medrese, predelane v gostišča in trgovinice s preprogami, keramiko in tradicionalnimi uzbeškimi pokrivali. 
Večer na terasi Hotela Rahmon, Samarkand.

Registan ob zori. Samarkand.

Dvorišče in trgovinice medrese Sher-Dor, ene izmed treh medres Registana. Samarkand.

Tubetejka, tradicionalno uzbeško pokrvalo. Šahrisabz.

Umetnik pri delu. Mavzolej Rukhobod, Samarkand.

Medresa Sher-Dor je znana po upodobitvi dveh tigrov, čeprav je na muslimanskih verskih objektih upodabljanje živih bitij prepovedano. Samarkand.

Detajl medrese, Samarkand.
  
Nekje na glavni cesti, Samarkand.

Ulice so večinoma ozke, prostora za srečanje je malo. Samarkand.

Restavracija in mošeja Bibi Khanym, Samarkand.

Dvorišče mošeje Bibi Khanym. Rahlo sem bil presenečen nad tem, da so mošeje večinoma grajene po perzijskem vzoru, čeprav so Uzbeki suniti, Iranci pa šiiti. Še bolj pa me je presenetilo, da je bilo veliko teh veličastnih zgradb še pred pol stoletja napol podrtih, obnovili so jih pa Rusi (Uzbekistan je bil del Sovjetske zveze). 

Vsako mesto ima svojo vrsto kruha, ampak vse imajo nekako takšno obliko. Bazar Siob, Samarkand.

En cel oddelek na bazarju je posvečen halvi. Siob, Samarkand.

Sveže pečene somse. Judovska četrt, Samarkand.

Brusilnica nožev. Siob, Samarkand.

Pokopališče in kompleks mavzolejev Shah-i Zinda, Samarkand. Muslimanski grobovi so načeloma precej skromni, zgolj s kakšnim napisom. Večina tukajšnjih grobov pa je v ruskem stilu s sliko pokojnika. 

Shah-i Zinda, Samarkand.

Področje Afrosiab, kjer naj bi bila neka arheološka najdišča. No, jaz sem videl predvsem ovčjo čredo. V ozadju se vidi mošeja Bibi Khanym. Samarkand.

Obsvetljeni Gur-e Amir, mavzolej Amirja Timurja. Samarkand.

Registan sestavljajo tri medrese iz 15. in 17. stoletja. Ko sem nekih deset let nazaj prvič videl sliko tega kraja, sem se odločil, da se bom nekoč odpravil tja. V Samarkandu sem se zadržal kar pet dni. Četrti dan sem skočil še v Šahrisabz, peti dan je bil navruz, toda vsak dan sem začel in končal tukaj. To je zame eden izmed tistih čarobnih krajev, kjer sem si lahko živo predstavljal nedavno zgodovino potovanja dolgih karavan dvogrbih kamel ter razmišljal o naglih spremembah in razvoju (ne nujno napredku!) sveta v zadnjih sto letih.

Pojdimo nazaj na začetek. Potovanje se je začelo slabo, saj sem že na Brniku razbil objektiv. Na srečo je še vedno napol deloval, tako da sem potovanje lahko dokumentiral. Tista rana na komolcu pa je posledica padca, ki se je pripetil med begom pred dvema psoma v hribih. 

Taki-Zargaron, eden izmed treh pokritih bazarjev v Buhari.

Minaret in mošeja Kalon, Buhara.

Prodajalec tradicinalnih glasbil, Buhara.

Pročelje medrese Abdul Aziz Khan, Buhara.

Dvorišče mošeje Kalon, Buhara. Čeprav je devet desetin prebivalstva muslimanov, je klic k molitvi (adhan) zaradi bombnih napadov leta 1999 v Taškentu že skoraj dvajset let prepovedan.

Prodajalna preprog in suzanijev v medresi Abdul Aziz Khan, Buhara.

Izdelovalka suzanijev, Buhara.

Medresa Mir-i Arab je ena od desetih še vedno izobraževalno aktivnih medres v državi, zato za obiskovalce ni odprta. Buhara.

Mošeja Kalon, Buhara.

Jutranji sprehod ob medresi Ulugbek (Ulugh Beg je bil Timurjev vnuk, sultan, matematik in astronom), Buhara.

Lyab-i Hauz, Buhara.

Otroci se prav nič ne bojijo neznanih tujcev. Buhara.

Kučme so se začele pojavljati že v Buhari, v Hivi jih je bilo še več.

V tejle gostilni z razgledom sem spoznal nove prijatelje iz Rusije. Buhara.

Minaret Kalon je bil ob izgradnji s 47 metri najvišja stavba v Srednji Aziji 12. stoletja. Buhara.

Pogled v medreso Mir-i Arab skozi stranska vrata. Buhara.

Izdelovalec nožev, Buhara.

Mošeja Bolo-Hauz, Buhara.

Spanje na vlaku na relaciji Buhara - Hiva.

Posebna vrsta samovara (kuhalnika za čaj) na vlaku.

Nočni pogled z zahodnega obzidja na glavne znamenitosti Hive.

Prodajalne pred medreso Islom Hoja, Hiva.

Senca minareta Islom Hoja, Hiva.

Gospe na jutranjem sprehodu. Hiva.

Jutra so daleč najlepši del dneva. Hiva.

Kovač pri delu, Hiva.

Druženje in kuhanje večerje pod obzidjem. Hiva.

Palača Kunya Ark in minaret Kalta Minor pred sončnim vzhodom. Za te fotografije sem moral preplezati en del zidu in se sprehajati po strehi palače. Prišel sem celo na idejo, da bi splezal še v stolp na spodnji sliki ... 😅

Stolp palače Kunya Ark in minaret Kalta Minor po sončnem vzhodu. Hiva.
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave