Mala cvetka Karavank

maj 30, 2023

Mala cvetka Karavank

Razumeti mi je dal smisel tehle besed iz Visoke pesmi: "Pritegni me k sebi in hiteli bomo za vonjem tvojih višav (Vp 1,3)."

– Sveta Terezija Deteta Jezusa

***

Ko sem pred nekaj tedni bral o Aleševi poti najlepših pogledov na Julijce, sem si tudi sam zaželel prehoditi podobno traso. Sicer sem začel višje, s Srednjega Vrha namesto iz Martuljka, sem pa naredil še ovinek čez Trupejevo poldne in šel potem do Jerebikovca kar po grebenu namesto po poti pod njim. Med potjo sem poskušal kar dosti fotografirati, vendar sem kaj hitro ugotovil, da jutranjega razpoloženja in lepote enostavno ne znam zajeti s fotoaparatom. Veliko lažje je fotografirati dramatičen sončni vzhod, poln intenzivnih barv, kot pa preprosto jutro na gozdni jasi z naključnim majhnim potočkom, ki opravlja svoje neprekinjeno potovanje proti dolini kar sredi uhojene steze. Naslikati znam del vidne narave, ne zmorem pa zajeti vzdušja, zvoka, zraka, misli, hrepenenja in miru v srcu.

Te nepopolne slike me spominjajo na cerkvene očete, ki govorijo o tem, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Prva in popolna Božja podoba je Kristus (2 Kor 4,4), človek pa je ustvarjen po tem izvirniku, je torej "podoba podobe" (1). Podobno je moja fotografija zgolj podoba podobe, če na stvarstvo gledamo kot na eno izmed prvenstvenih gibanj in odsevov Boga Stvarnika. Iz njega je priteklo sleherno življenje vesoljstva: življenje narave, življenje milosti in življenje slave (2). Ruah Adonai, duh Božji, ki je vel nad vodami v začetku stvarjenja (1Mz 1,2), v tem binkoštnem času na poseben način prihaja tudi nad nas v želji, da prisluhemo njegovim navdihom, da sprejmemo njegove darove, pa tudi tolažbo. Želi nas preroditi (Jn 3,8), v kolikor je tudi v nas samih želja po spremenjenju – podobno kot lahko zdravo oko vidi, tako je možno čutiti tudi delovanje Duha v očiščeni duši (3). Vzhodni teologi pravijo, da je v človeku že prisotna milost Svetega Duha, da je takšna njegova prava narava (natura – to, s čimer je nekdo rojen, natus), toda ta milost je podobna semenu, posejanemu v vrtu srca – raste počasi od manjših stvari k pomembnejšim (1).

Neki Kartuzijan glede tega pravi:

Božji Sin nam je pridobil takšno milost, ko nam je dal možnost, da postanemo Božji otroci. Za to je izrecno prosil Očeta: Oče, hočem, naj bodo ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz (prim. Jn 17, 24). To pa pomeni: da bi v naju po soudeležbi izvrševali to, kar jaz izvršujem po naravi – se pravi: da bi dihali Svetega Duha (4).

Dihati Svetega Duha pomeni živeti zares, na polno, živeti v svobodi Božjih otrok. Danes ljudje v svobodi vidijo predvsem "svobodno izbiro", toda sv. Gregor iz Nise se ne bi popolnoma strinjal: Svoboda je podobnost z nekom, ki nima gospodarja in je neodvisen; podobnost, ki nam jo je dal Bog na začetku ... S svobodo postajamo srečni in podobni Bogu (5). Edini, katerega delovanje ni določeno z ničimer zunanjim, je Bog. Če se tudi človek obnaša svobodno, to pomeni, da je v njem nekaj Božjega (1). Naša "svobodna izbira" pa je pogojena z ogromno zunanjimi stvarmi, ki vplivajo na nas, naše razmišljanje in dojemanje željá in potreb.

Končno tako pridem do Male cvetke, svetnice, ki je diametralno nasprotna od mene: rahločutna, poslušna, pokorna, odločna. V svobodi se je odločala za pokorščino in za dobro, zato je lahko rekla: Glej, moj Ljubljeni, tako se bo použivalo moje življenje. Ne morem ti drugače dokazati svoje ljubezni, kot da ti pot posipam z rožami, se pravi, da ne bom opustila nobene žrtve, nobenega pogleda, nobene besede; da bom marveč vse, tudi najdrobnejše stvari, delala iz ljubezni (6). Izpolnjevati voljo nekoga drugega je izjemno težko (vsaj zame), a lahko obrodi obilne sadove. Še posebej, kadar gre za initmen odnos (človek-Bog, mož-žena ipd.), pomeni svoboda to, da se v vsakem trenutku odločaš za ljubezen, za odnos, ne za sebe. Priznam, meni tukaj največkrat spodleti. Želim si, da bom nekoč prišel do točke v življenju, ko bom lahko ponovil za njo: Vse gre brez sile, brez napora, kot naravna posledica lastnega teženja k Tebi. Kot veletok, ki se vali v ocean, odnaša s seboj, kar je med potjo zajel, tako tudi duša, ki se potopi v brezbrežni ocean tvoje ljubezni, potegne za seboj vse svoje zaklade (6). Ne samo v odnosu do Boga, marveč tudi do najbližjih – da bi naravno težil k njim vsaj kot tisti bistri gorski potoček, ki nemoteno curlja po uhojeni stezi, kjer ga nobena ovira ne ustavi, ampak vedno najde pot ob kamnih in vejevju ter pripomore, da v njegovi bližini požene toliko lepih malih cvetk.

Nekatere reference:

(1) Tomaš Špidlik, Cerkveni očetje

(2) Dionizij Karzuijan, Na notranji poti k Bogu. Antologija kartuzijanskih piscev

(3) Bazilij Veliki, O Svetem Duhu

(4) Jean-Baptiste Porion, Na notranji poti k Bogu. Antologija kartuzijanskih piscev

(5) Sv. Gregor iz Nise, O duši in vstajenju

(6) Sveta Terezija Deteta Jezusa, Avtobiografski spisi (prej naslovljeni kot Povest duše)

***

Fotografska oprema:

Fujifilm X-T4

Fujinon 35 mm f/2 XC, Viltrox 13 mm f/1.4, Viltrox 75 mm f/1.2

Obdelano v C1 na osnovi simulacije Provia

Meni eden najljubših pogledov: iz Gozda Martuljka proti Martuljški skupini.

Podoben razgled, le nekoliko višje, že iznad Srednjega Vrha.

Po taljenju snega in deževnih tednih v hribih ne manjka vode.

Ob vodi pa rastejo te rumene cvetlice. Morda kdo pozna njih ime?

Telohi so me spremljali praktično celotno pot.

Jutranje sončenje.

Preprosto, nič dramatičnega. Samo travnik, potok in drevesa.

Še ena izmed rožic, ki ji ne poznam imena.

Preproga cvetja kot iz kakšne pravljične risbe. Tu se je začel najlepši del poti ...

... kajti za ovinkom je bil tale preprost razgled: pot in potok, ki se lesketa v soncu ...

... ob potočku male rumene cvetke ...

... in nadaljevanje poti po takšni poti, skupaj z vetričem, ptičjim žvrgoljenjem in tihim žuborenjem vode. Ko gledam nazaj, mi je skoraj žal, da se nisem tu za kakšno uro ustavil in v miru užival v naravi.

Odpiranje razgleda na vršace.

Proti vrhu Trupejevega poldna (poldneva?).

Na vrhu je križ, ki ga devet let nazaj, ko sem bil nazadnje tu, še ni bilo. Pot sem nadaljeval po grebenu kakih 10 kilometrov proti severozahodu, čez vse planine in vrhove skoraj do Korenskega sedla. Razgled na okolico je odprt je le na dveh planinah, sicer pa gre pot večinoma po gozdu; tudi vrhovi so zaraščeni. Celotno pot bi lahko označil kot "nizki greben" Karavank; naziv "visoki greben" pa bi po tej logiki pripadal Košuti.