Odhajam

Ko sem sinoči legel v posteljo, me je v noč pospremila milozvočna melodija tisočerih kapljic, ki so drsele mimo mojega vzglavja navzdol, nekam v neznano, po gladini strešnega okna, po kamniti strehi in preko žlebov, od koder so v vse burnejšem ritmu padale v globino ter izginjale v njeni sivi kulisi. Zaspal sem trdno kakor otrok. Naslednjega dne sem se prebudil v zlato-modro jutro. Jesen je res hinavska (vsaj za človeka, ki mu ni všeč, da je tako muhasta), z dvema obrazoma, ki se drug drugega zabadata v zatilje: oblaki in sonce v stalni bitki za prevlado na nebu. Najsibo močnejši eden ali drugi, vedno zmaga lepota: tista čudovito barvita ali pa ona melanholično pomirjevalna.

Vedno pa je jesen znanilka slovesa; čas, v katerem si drevesa ogolobradijo še nedavno živopisano kosmate obraze; čas, ki nareka pticam, naj odvandrajo na jug; čas, ko ljudje nabiramo zaloge ali pa raztovarjamo staro šaro za takšno ali drugačno slovo od leta. V letošnjem letu je bilo še posebno veliko odhodov - od tistih, ko sem se moral od nekoga posloviti za vselej, pa do takšnih, kjer je prišlo zgolj do razcepa nekje na poti, po kateri vsak po svoje (včasih tudi v dvoje) hodi. Najtežje je spustiti dlan, pustiti, da odide. In vsakič, ko se poslovim, dam zraven košček sebe.* Na srečo pa je bilo tudi ogromno prihodov: skoraj vsak mesec nova pomlad pri kakšnem izmed mojih prijateljev - rojstvo, dar, ki nam ga poklanjata nebo in zemlja. Po eni strani je bilo to leto za pozabljenje, po drugi za neizmerno veselje.

Imam dva obraza: enega, ki vidi svet takšen, kot je, in drugega, ki zavrača to "resnico" in hoče raztreščiti vse, za kar misli, da ve ter hoče priti do ponovnih spoznanj. Tako se vselej vrtim v krogu dveh pogledov. A vedno, prav zares vedno, iščem odsev lepote - kot jesen, kot njena melanholija in njena prečudokrasno barvita norost.

Jesen, še posebej tik pred zimo, je najboljši čas za samočiščenje. Za razkoščičenje samega sebe. Morda to očiščevanje ni potrebno prav vsako leto, a pride trenutek, ko je potrebno odvreči prtljago in zajeti malo svežega zraka. Takrat grem in razbijem masko, ki je nastala na obrazu zavoljo vse umazanije, ki sem ji dovolil, da se je na meni nabrala. In takrat še posebej upam, da nisem zgolj govoril, besedičil ali v #modernščini #lepestihetvoril., kajti čeprav imam rad besede, jih včasih ne rabim.* Danes potrebujem odločitev za korak v pravo smer. Prav tako jutri in vsak dan do naslednje jeseni. In to samo zaradi ene preproste stvari: hočem biti srečen.

Zato vedno znova odhajam, v tišini, in prihajam, nov, prerojen - in glasen. Naj me sliši cel svet, naj občuti moje veselje, naj vidi: zopet živim.

P.S.: ker sem pisal ravno o odhodih ... za konec ena čudovita pesem.

*iz pesmi "Tišina" skupine Čedahuči