Spremenjenje na gori
Sončni vzhod z Velike Mojstrovke. Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha. (Jn 3,7-8) Minilo je leto in se začelo novo. Po eni strani gre za dejansko prelomen čas, po drugi pa ostaja vse popolnoma enako, življenje gre dalje brez večjih sprememb. Kako torej gledati na konec ali začetek leta? Sam to doživljam kot vzpenjanje v krogu navzgor, predvsem po starosti in izkušnjah, in lahko le upam, da k(d)aj tudi po modrosti. Poleg tega je ravnokar minuli decembrski čas nek čuden preplet hrupa in tišine, druženja in tihega pričakovanja, hrepenenja po prijateljih in hkrati po umiritvi, odmaknitvi, miru. Tako torej umik iz hrupa, vzpon navzgor, spremembe in zrenje najlažje opišem in primerjam s Kristusovim spremenjenjem na gori. Hkrati bo razmišljanje (seveda) povezano s hojo v hribe. Če izdamo začetek, izdamo celoto. [1] Želim vas popeljati od prvih priprav do vzpona na goro, od advent
